ZLATA POMLAD

Prehlajeni konji so se drsali po zamrznjenem parketu, žvečili korenje za boljši vid in ponosno nosili čigumije v laseh. Mnogim so odpadla očala in so šli na verando počivat in se pogovarjat po perečih problemih sodobnega kopitarja. Nekateri so tako padli v debato, da so pozabili vstati in je ostanke njihovih okostij še dandanes opaziti, ko ob dolgih zimskih večerih tresoč se šklepetajo v gugalnikih.

Tisto leto so kosmulje bogato obrodile in brezovi brsti so šli za med, zato so Brezarjevega sina večkrat videli, kako se v Versacijevih oblekah s TAXIjem vozi na letališče, kjer potem gotovo najame letalo in jo jadrno popiha za pol leta v eksotične kraje, kamor si je za Tri kralje dal pripeljati zofo, jagnje in vinsko klet, kjer ima na vegasti mizici, katere leva noga je podložena z novo zavezo, desna pa s staro, tri kozarce viskija. In tako vsako jutro. Tudi stari Brezar ni ravno varčen, kar se gvantov tiče in ima v svoji omari sedemanjst gmašnih sukenj, trinajst parov čevljev, v kletki nad kaminom pa šiviljo in čevljarja, katerega žena pod srcem nosi dve ljubki dvojčici, od katerih utegne ena postati sobarica, druga pa konkubina.
Tisti čas je v deželi razsajala pomlad, ki je bila v letu zim, poletij in jeseni prava osvežitev. Na dan so pokukali še tako zariti zvončki, ki jih je naravnost razganjalo od brstenja, včasih tako močno, da jih je s čebulicami vred pognalo v nebo, kjer so se potem zagozdili med oblake od koder jih je s prvim dežjem spralo na dežnike, palerine in podobne zaščite pred naravo, svežino in ostalimi neumetnimi lazurami. Ljudje so bili takoj bolj prijazni in tistega aprilskega popoldneva je klošar Kolja Kocjan že tretjo brat jedel za študentske bone, ščetine na licih so se mu kmalu začele spreminjati v gosto, belo brado, salo se mu je zopet začelo nabirati okoli pasu in komaj je že čakal, da bo naslednjo zimo zopet sedel na udobnem naslonjaču v veleblagovnici in otrokom obljubljal čudovita darila, ki jih bodo potem še tri dni po Božiču objokani, z vnetimi solznimi kanali ihté iskali okrog božičnega drevesca, katerega korenine bodo krvaveč samevale na čisto novi jasi, kjer bo naslednji dan veseli lovec ustrelil nemirno srno. April je bil najljubši mesec klošarja Kolje Kocjana, že od kar se je pred osmimi leti svežega aprilskega popoldneva ob šilcu, kapljici in družbi kolegov jel odločiti zapiti hišo, ločiti se od žene, otroke pa dati v rejo ter se preseliti v kartonasto škatlo, ki jo je najprej kanil postaviti kar pred ministrstvo za obrambo, kjer je nazadnje opravljal svojo službo, na koncu pa jo je raje postavil pred most, kjer je bila boljša družba, saj se je takrat tam spodaj ob šumenju reke in brnenju avtomobilskih motorjev formiralo urbano naselje, kjer ni bilo važno ali živiš v škatli od hladilnika, televizorja ali pa multipraktika, dokler si prijazen, neobrit in svojo steklenico deliš s sosedi. Dobrih sosedov pa negre kar tako vnemar dajati.
Tako nepojmljivo neverjetna je bila tista pomlad, da se je vpisala v zlato knjigo pomladi, ki jo je odprlo Društvo ljubiteljev ‘Tiste Pomladi’ in v kateri je še vedno edina vpisana in to z zlatimi črkami na zlati podlagi. Če bi to izvedel deževnik Rudi, bi se na mestu zavozljal, da bi zaradi neprekrvavitve umrl grozljive smrti. Pomlad vseh pomladi je namreč zamudil, saj je ostal zasut pod zemljo, ker so se mu posuli vsi vhodni in izhodni rovi, za nameček pa mu je še poplavilo shrambo. Našli so ga šele septembra.
Žolna Leopoldina se ga je za Silvestrovo tako nacukala, da je k sebi prišla šele ob slovesu prvega orumenelega hrastovega lista in je pri pogovoru ob kavi z veverico Irmo o tem in onem ter o minuli pomladi večino časa samo zevala z odprtim kljunom in se je kmalu zatem vrgla bližnji ničhudegasluteči na skladovnici drv ležeči mački, ki je dremala še pozno v popoldan in se je za žolno zmenila šele zvečer in je le-ta postala že tako nestrpna, da si je do takrat, ko so mačkine nozdrvi zaznale vonj po nad sabo razočaranem vretenčarju, že sama izlkljuvala oči in odgriznila nogo.
Nič bolje se ni godilo nekemu ježu, ki se je na prvi pomladni dan podajal skozi podhod pod korenino hrasta, na katerem je drnjohala alkoholizirana žolna, ko ga je nenaden zvok po kričanju na pomoč, ki je prihajalo od nekje spodaj tako prestrašil, da je skočil v zrak, se zapičil v korenino in tam obtičal. Ampak jež za to zgodbo ni pomemben, zato njegovih travm ne bom opisoval, kakor tudi ne bom opisoval trpljenja mladega čmrlja, ki je hotel izmakniti sir iz mišnice ali pa bolečine mlade kosmulje, ki se je po neumnosti nabodla na sosedno vejo.

Sam sem bil tisti čas na Danskem, kjer sem se udeležil seminarja za boljše življenje in sem za celo zgodbo izvedel šele doma na letališču, kjer so bili izobešeni plakati za film »Zlata pomlad«. To je moje poslovilno pismo.