Neizogibnega ateizma bridkost
Monday August 05th 2013, 6:19 pm
Filed under: pomo žgani hsistikam

Moralni teolog Dr. Andrej M. Poznič v svojem članku Ateizem je vera (sramota in gnilost, dodajam sam) piše o zlobi in smrdljivosti ateizma, o njega nevarnostih in škodljivosti.

Nekaj navedkov iz članka:
“Vernik gradi božje kraljestvo, nevernik pa gradi družbo niča in praznine. ”

“Ateizem pelje družbo v popoln individualizem, kar pomeni v samoto pekla že na tem svetu. Zato je ateizem pravzaprav pravi satanski otrok in je zlo, ki v ozadju napaja več kot en uničevalen, koroziven in koruptiven pojav v družbi.”

“Ateist, posebno evropski, ki je ateist nasproti krščanstvu, se definira kot nevernik glede na Boga, ki ga oznanja Cerkev.”

Tó beróč, strinjaje se z njim, sem v grozi ugotovil, da sem tudi sam ateist.
Nu, ne čisti sto procentni ateist, ampak zeló blizu tému, kar vsi normalni ljudjé sovražimo in preziramo. Verjamem v Boga, ki ga razglaša Svéta Cérkev Rimokatóliška, me je pa sram, da sem ateist naspróti vsem ostalim bogovom. Ne verjamem v Muslimanskega boga Alaha, katérega sledilci trdijo, da Jézus ni Bóg. Ne verjamem v Judovsko različico boga, v Hindujske bogove, v svéto trojico št. 2, Oh, Brahman, Višnu, Šiva, odpustite mi mój ateizem, oprostite mi pri Jézusu sinu, Bógu očétu ter svétem duhu, O, Sarasvati, boginja učenósti, navdahni me z resnico, preženi mój ateizem napram Hinduizmu, o, Afrodita, z ljubéznijo navdahni me, vstópi vame, tja, kjér je Jézus Kristus Božji sin odrešenik brezmadežno spočéta svétost, luč in varuh, razsodnik, vodnik, svetilnik in pastir naš božji! O, razsvetli me, Alkména, žena Amfitronova, mati Herakleja, pankrta Zévsovega, ki je vladar nebéški, (oh, ne prestreli mi s strélo in z gromom mi ne grozi, saj zaveden sem, zapeljan od Rešenika, k Mariji mólim in gréšen sem skózinskóz, gnil kakor prezréla čéšplja na polétnem sóncu plesnéča), oh, Artémida, hči zévsova, zapléši zame v sprémstvu nimf, navdahni me, s polbratom Aresom, bógom drugim najpogumnejšim za Jézusom takój, da v vas bi veroval, ulovita me s svojima harpunama, naj me prebodejo puščíce vajine, kot me Amor je prestrélil z ljubéznijo vsevišnjo božjo Jézusa Kristusa odrešenika, napram katéremu teist sem, oh, Atlas, steber božji, ne strési me s té Zemlje, ki jo nósiš, odpusti mi mój ateizem napram vam, bogovom starogrškim, ateist sem do starorimskih tudi, le do novorimskih tréh, Očéta, Sina in Svétega Duha amen ne!

Odpustite mi, saj ne vém kaj délam,
vas je na tóne, na galóne,
tisoče, milijóne,
saj se mi počasi bó zmešalo,
vrag je zdavnaj žé vzél šalo,
pa božiček, zóbna miška, vse sem a- razen Boga.
Boga Očéta,
Boga Sina
in trétjega boga,
Svétega Duha,
AMEN.

ATEIST SEM!
Vsaj večinoma.
Čeprav verjamem v Jézusa.
A eden/trije so premalo,
kjé šelé je vse ostalo?
Zató kažite s prstom name,
mularija, staremame,
vsak, ki pét minut ma časa,
ateistom nema spasa.
Verjamem samó v Jézusa,
samó v enega boga.
Za mano vpijte: “TÓ JE TA, TÓ JE TA!”
Dokler ne sprejmemo vseh ostalih,
smo kot otroci na igralih.

Mój oči ma pa véčjega,
šlekapac in hahaha!



KAUKA
Sunday August 04th 2013, 11:48 pm
Filed under: prevajam

Dr. Öetker Ellen 1/2
KAUKA

sprepésnil: Kobrowsky
original: http://www.heise.de/ix/raven/Literature/Lore/TheRaven.html

zatiste, kine znatebrat: https://soundcloud.com/kobrowsky-vladimiljanovi-teodozij/kavka

Enkat u srétnu či, xemtuhtov zjeban, brezmo či,
Nadkupom čudnih, starih knih, u kérih piše nót marskéj,
Me témxem kinku, skoru spanju, jenéki slično blótr kanju,
Koda enbi bóbn sanju, po vratih moje kamre bum.
“Aj ennau biskpr šu”, smšépnu, “povratih mojekamre bum -
Čiscamtó, ma mjesna sum.”

Mamše tóčn uspu minu, kode cembrau mrassm rinu,
paud sacga čika xeju gasnu, smradpo kléh jegnilih prasnu.
Smkómičakov dabójutr; – somknige ble-e dini futr,
nafutru žalost bijstéh sutr- nile Nóreveč sesum-
I méje zapu stilo um.

Insvi léče žalostno šuštenje u sazga férn kafr jólčne barve
Meje živčn ganar dilo – na filals tkófan tasti čnome grozo, k čen kol;
Tkódaz dejda, pmisr cépr mérpo stalo, stausem samka korbu dalo
“Enče hmennau bisk, alkvajzdej tóen vele um-
Rahlo pozn hmennau bisk hót tale vele um;-
Tójetó, ma mjesna sum.’

Zdejsem sežé opo gumu; nise mvečmo rilca sumu,
“Gu spót,” se mréku, “algu spa, opro stita mikar vba;
Ampak, sori, mausm spau, xtemi tó knéžno potr kau,
Xte mitók tiho potr kau, povratih mojekamrebum,
“Denismbiu čizzih kvaslišm” – klevrataófna mójpo gum;-
Samte ma, ma mjesna sum.

Smglu boku temo bulu, stautm dóuh in Némo tulu,
Dvóme sipo rajov, sanje sanjov, k čen ben si živjih nipréh upov um;
Nu benpre lomu niti šine, nu bena tema nčne zine,
in vsekar zmoji hustvn šine, jej mébló udle Nóre zglasnostjo naminimum.
Jesm biugdór tóje réku pa u dmevmi jena zajpr nésu šum.
Čiscam tó, ma mjesna sum.

Na zaj v kamro semko rakal, ko ddušov čili bipo makal,
Kospécem slišu rupu Tanje, šeblna glaskt jepréj un.
“Pa valjda,” rékusmsi, “valjda néki mipo pólknih zbija;
Nejpo bulm, mr bitje mularija, nejvidm žétóčudo vzun -
Nejsr cépr mérbó zase kundo innaj vidm žétóčudov zun; -
‘Samvétrje, mamjesna sum!’

Smpolknca o ct ru, je en frfotajne nótpr šu inme skorpo dru,
In srécobej kavkastala, šezačasa Tita jije zrasuklun.
Nejebeona živesile; nerečemi nebu, nemu Neživjomile;
Veheméntno, k dap kraljice jovzre dile, jezdejnótr, préjpauzun -
Prstala Jézusu naglavo, nakrižnavratih, préjpauzun -
Prstala inpu srala, mamna sum.

Pajepo srana ptica gnila, mistrahzo braza prepo dila,
Xetkórésno instrógo jeno sila, ajeméla ptičium,
‘’Čeprav klunru menmaš insibós, navadnakavkasi, nekós.
Smrtprnašaš, bógoklétna, oskubi svójko stum -
Ka kóte jehu Dičpo klical, kostaskle nila sporazum?”
Kavka dé, ‘Temamna sum.’

Začuden na perjadjo iščem smótrič, koda bipo slušal radjo, “bralje Ivanlótrič”,
Akluptému njéno dgovor smótra mine nudi – razvo zlaga nemój um;
Najbrž nimam kejfa lit, čerečem, dane trézen neo pit
Sečlovek niše našel, kibi ptičmu zganjal takšen hrum -
Ptičal zvér, Najézusu nakrižu zla izvir zganjal takšen hrum,
Ziménom tém, ‘Temamna sum.’

Akavka smélo, osamljeno, sedé, naglavi Jézusovi čivkne le,
Tastavek en, koda znjimbi izstrelila svojodušo vame bum.
Nikavknila beséde druge – premaknila nifr luge -
Dokler naravnst, brez vijuge, zinilsem “Žévečkrat meza pustilje kak kum -
Tudtibóš spizdila zjutraj, zapustitev mojih upov je izum.’
Izkljuni ptič: ‘Temamna sum.’

Skormejkap, kj ptičtó djau, očóka smse maupo scau,
‘Itak,’ smsiréku vbrk, ‘móre ptičkot gramo fónnau čenbit téhbe sét,
Sajnajbrž mélje gospo darja, kjebiusum livo póvndnarja,
Potémpa polom pase prasc pretvarja, danikriv, doklerga enne šutnev glavo bum -
Ko žalostinka, kisesliši, uppo vrne, dapra vica jepri hiši sšutom vglavo bum,
Poje: ‘Temamna sum.’

Mejekavka načudila, vna smehmi usta zakri vila,
Próckavkojézusu obrnjeni fotélj jemojarit zasédla bum;
Inko semsev kavčpo grézal, sempomo žganih svojih drézal
Sezdomišljijo svojo zezal, kajče tapiš čanc obléčenv krókarjev kostum
Kajčeta nemarni, téčni, zóprni, črnobni inzlóhotni pšanc obléčen vkrókarjev kostum
Kokavkne mi: ‘Temamna sum.’

Se déusm, sira zbijalglavo, azravenmólčal kodzastavo
Privóščil ne be sédper jadi, kjebov ščala vame odu zadi;
Šein šesm tó u gibov, obnaslonjalo zglavoribov
Insem póuštre prepo gibov, vsoju varčne žarnce 1200 Lum
Póuštre, kjihveč vsoju varčne žarnce 1200 Lum,
Oh, nebóveč Ona tlačla, mamna sum!

Po témse zragzgo stiuje malo, jepo travi zadišalo,
Svétiangl varu hmój, spušil bóen đojndzmenój.
“Prekléta,” semza tulil, “bóhte jepo slul, zraven angela jedau
Zdimom – zdimom nadspo mine, najle Nóramine bum!
Vdihni – vdihni póhaj svéte téra stline, najle Nóramine bum!”
Akavke le: “Temamna sum.”

Sm “Prerok!” réku, “zdraha zlobna” – siprerok, česhu dičal tič! -
Alsam vragte kmeni jepo slal alpri vedel teje tvójbo lani ptičium,
Samcat sam, anebojéč, vdeželi gnilitéj propadli -
Vtéjhiši groze – vseskupije nesporazum -
Ajše – AJ še enméjhn upajne, detalese razréš nesporazum?”
Sikne kavka: “Temam jesna sum.”

Sm “Prerok!” réku, “zdraha zlobna” – siprerok, česhu dičal tič! -
Prne bésih, xemra stézajo nadglavo – Prbógu navi Šarjih miraz svetli um -
Povej, patétični téjduši, alpanaj jezik set osúši,
Češegdajmi kuracpuši ta, kjizdejangeli kupujejo parfum -
Čemeše gdajnjén jóšknav duši njén, kjizde jangeli kupujejo parfum?”
“Pomojene, mamjesna sum”.

“Najtó tvojezadnje sobe séde, kuračrna!¨ kriknem izbéde -
Zmigi svojo rt na zajmed perutnino, hudičuv rt stópernato živino!
Padap perésce neo stalo zatebój, zme neti malo!
Samoto simi stranna gnalo! – spizdi Zjézusa brž bum!
Nebrskiveč pomojihgréhih, spravi svojo kavčjost Zjézusa bržbum!”
Kavka dé: “Temamna sum!”

Nejebe kavka, glupa ni, akrse di, akrse di
Jézusu natrnast glau, navratih mojekamre bum,
Invo čimi pticazre, kodav sepra sica vé,
Injénasénca namepada shalogénke s svetilnostjo 1200 Lum;
Inkoza léga kavčja prerinesev vsemojepóre, spustijo rokemoje vratle Nóre. Bum.
Jesmkriu – mamzdejna sum.



E-prijava začasnega prebivališča v 38 korakih
Saturday August 03rd 2013, 1:51 pm
Filed under: dogaja, računalništvo, znanost

Spremémba začasnega bivališča je móžna na dva načina.

1. način (odhod na upravno enoto):

  1. 1. Vsédeš se v avto, pélješ iz Béžigrada na Vič (10 min.),
  2. 2. parkiraš pred upravno enoto, gréš nótr, čakaš v vrsti (0 – 15 min.),
  3. 3. predložiš najémno pogódbo, podpišeš kakšen papir (5 min.?)
  4. 4. in gréš nazaj domov (10 min.).
  5. Skupaj: 40 – 50 min.

2. način (portal e-uprava):

  1. 1. Vžgeš svój najljubši brskalnik (Chrome), vtipkaš e-uprava.gov.si (10 sek.),
  2. 2. poiščeš vlógo za prijavo začasnega bivališča (5 – 10 min.),
  3. 3. izpólniš vlógo (1 min).
  4. 4. Ugotoviš, da ne véš številke stanovanja, ker niso napisane na vratih.
  5. 5. Pokličeš stanodajalca in izvéš podatek. (2 min.).
  6. 6. Vpišeš podatek in klikneš »Nadaljuj >>«: Napiše »Prósimo, počakajte…« (10 min.).
  7. 7. Naveličaš se čakati in gréš še enkrat od začétka. (2 min.).
  8. 8. Opaziš, da je tókrat obrazec drugačen in zahtéva še. Podatke o lastniku stanovanja. Med drugim tudi ÉMŠO. Podatka ne véš in ti je zóprno gnjaviti lastnika. Poizkusiš brez téga in klineš oddaj. »Prósimo počakajte….« (10 min.).
  9. 9. Kratek sestanek v kuhni s cimro, pritoževanje in nerganje nad e-upravo (15 min.).
  10. 10. Poizkusiš z drugim brskalnikom (Firefox). Dobiš enak obrazec, kot prvič, brez podatkov o lastniku, z móžnostjo vnosa naslova za vróčanje.
  11. 11. Ponovno izpólniš obrazec (1 min.)
  12. 12. Gréš na stranišče (10 min.).
  13. 13. Vrneš se nazaj k računalniku in klikneš »Nadaljuj >>«. Seja je potekla.
  14. 14. Ponovno poiščeš obrazec, morda dobiš prvo izvédbo, morda drugo, ne véš več tóčno, katéra je prava, vseeno izpólniš, kot narodnost navedeš Inuit (5 min.).
  15. 15. Klikneš »Nadaljuj >>« in končno uspe! Prideš do koraka »Pripenjanje prilog k obrazcu«.
  16. 16. Razprostreš pogodbo po obešalniku za perilo, kjer je edino mesto, na katerega pada dovolj sončne svetlobe za dostojno fotografijo, vzameš telefon v tresoče roke in skušaš posneti štiri jasne fotografije (3 min.).
  17. 17. Po prvi fotografiji telefon javi, da ni več prostora v pomnilniku telefona. Gréš se usést in poizkušaš ugotoviti, kaj se dogaja. Ugotoviš, da je je telefón odlóčil, da bó fotografije shranjeval v nékem bedastem 90mb pomnilniku, namesto na 8gb pomnilniku. Ugotoviš tudi, da se nastavitve ne da spremeniti na »My storage«, saj je opcija iz neznanega razloga posivela (10 min.).
  18. 18. Resetiraš telefon (3 min.).
  19. 19. Ponovno skušaš spremeniti nastavitev shranjevanja fotografij in tokrat je to omogočeno (1 min.).
  20. 20. S še bolj tresočo roko posnameš 8 fotografij, vsako stran pogodbe 2x. (4 min.).
  21. 21. Fotke pretočiš na računalnik in ugotoviš, da so še kar jasne. (2 min.).
  22. 22. Ker je seja vmes že potekla, greš še enkrat čez cel postopek (2 min.).
  23. 23. Ko želiš dodati prvo prilogo, ugotoviš, da je omejitev velikosti datotek 1MB. Obrežeš fotke in zmanjšaš velikost datotek.
  24. 24. Vmes poteče seja, ponoviš vajo (5 min.).
  25. 25. Vlogo in priloge pretvori v PDF in ti da v predpregled. Ugotoviš, da si samskega stanu in tó povéš svoji punci (30min. – nadaljevanje sledi).
  26. 26. Ugotoviš, da tega podatka ni moč spreminjati in si še bolj potrt (15 min.).
  27. 27. Potrdiš vlogo.
  28. 28. Opozorijo te, da moraš vlogo digitalno podpisati, za kar potrebuješ nek vtičnik. Usmérijo to na stran s tém vtičnikom, še prej pa móraš namestiti njihov certifikat, da bo namestitev vtičnika sploh mogoča. (5 min.).
  29. 29. Po namestitvi vtičnika je potrebno zapreti in ponovno odpreti brskalnik.
  30. 30. Ponoviš vajo z iskanjem obrazca (ja, sakič ga je treba ponovno poiskati, najlažje je v iskalno okno vpisati »e-prijava začasnega prebivališča« in potem iz množice zadetkov izbrati tretjega po vrsti).
  31. 31. Vpišeš ponovno vse podatke, naložiš štiri fotke pogodbe (5 min.).
  32. 32. Klikneš »Potrdi vlogo«. Čakaš (10 min.).
  33. 33. Vajo ponoviš še nekajkrat, čakaš od 5 – 10 min. vsakič. (30 min.).
  34. 34. Zapreš brskalnik, ga ponovno odpreš, ponoviš vajo (10 min.).
  35. 35. Tókrat ti uspe izpolniti vlogo, pripeti priponke in vse skupaj digitalno podpisati.Odločiš se, da boš prijavil še punco, ki nima certifikata in najdeš »e-prijava začasnega prebivališča za mladoletne otroke in druge osebe«. Ko pa se ti prikaže obrazec, nad njim piše »e-prijava začasnega prebivališča – za mladoletnega otroka«.
  36. 36. Ker ti drugega ne preostane, postaneš oče mladolétni 28-létnici, s katéro si deliš pósteljo. Počutiš se porédno, zató léžeš znjó (5 min.).
  37. 37. Pét minut kasneje se počutiš zeló umazano in móraš pod tuš (30 min.).
  38. 38. Še en téden ne upaš poglédati ljudém v oči, še najmanj svoji novi, svéže oskrunjeni hčérki.

Skupaj: 170 – 200 min. + spoved.

Dogodivščina se je zgodila na nek mrzel decembrski dan pred dvema letoma, takó da sem poslédice zgórnjih dogódkov skoraj žé prebolel in je misel na njih manj travmatična. Ravno zató sem se odlóčil za objavo in ne zató, da bi povéčal čakalne vrste na upravnih enotah po svétu. Teorétiki zarót, odjebite!



SAN FRANCISCO
Friday May 17th 2013, 10:29 pm
Filed under: Pésme, Svét Frančišk

fran Čiška jebla mojababica
samda nibla svéta
jepau sve tnikevr jéla.

tiusve tnike nevr jamš
sammipa svétš. k luč.

mojebabice niveč
tispau svétmo fran Čišk.



SAN FRANCISCO
Wednesday May 15th 2013, 8:43 am
Filed under: Pésme, Svét Frančišk

Glavo tišem u puvekan povštr.
Pucmerala siga, xmte tepu punoč, dasve kavau spanju.
Js žéne vékam.
Upovštrju jegósiperje.
Udu skublene gu si.
Tibjo skubla natahvaléžndan.
Sambóšla žéčezdvamésca nazaj.
Vizati zatrivela.
Tenx, k prideš žéče zdva.



SAN FRANCISCO
Wednesday May 15th 2013, 7:19 am
Filed under: Pésme, Svét Frančišk

Jeklen tič puzrak frfeta.
Noco zici inna enmu tise diš.
Patvojbrt patealogar.
Paenméjhn kuzak.

Jeklen tic znerlepso decvo nasvet.
Smr dipo svétmo Frančišk.



ÓDA DOMO VINI
Friday May 03rd 2013, 12:27 pm
Filed under: Pésme

Sréčnabódi domovina,
dasem jaz v tvojih vrstah!
Kote bódem zapu stil,
tvójbó narod kmaluzgnil.

Réssilépa domovina,
gore, pólja in pretóki,
včasih svase šelju bila,
hodila zroko sva v roki.

Sréčnabódi domovina,
mačeha neučakana,
slikali soléposliko,
kije zdajpo kakana.

Mlada, vitka, dvajsetlétna,
tudi mismo zmérból suhi,
včasih malo zakričimo,
a ste, domovina, gluhi.

Ko bóš stara, zgubana in slépa,
sedéla sama bóšna mrzlem trónu,
nako lénu désnem Janša,
v Rit se Pahor bó naslónu.

Sréčna, draga domovina,
pijem zdaj na tvoje zdravje.
Na éks, do klerje šekaj vina,
vódi sete papo kravje.



kavbojska
Sunday January 20th 2013, 12:39 am
Filed under: Pésme, kravjeki

this one day a saw a cow,
ki se pasla je u trav.
i moved closer and saw a dick,
ker ni bla krava, bil je bik!



OD GOVEJGA MRKA
Wednesday January 02nd 2013, 8:01 pm
Filed under: Pésme

(spét literarni z Urško)

Stari guta štalo zida,
nótr dalbó novekrave,
sajsparla mentom jepo gódbo sklenil,
radi majo zréske prave.

Srčno guta kamne deva
enega na petsto drugih
že je zmatran sredi dneva
zmatran po vseh prejšnih trudih.

roke musmr dépo malti,
noče liska mujih lizat,
móral sebó ictu širat,
čepri njíbó hotel zizat.

guta polne si korito
skočil bo na bombico
in potem zroko pomito
bo napolnil kantico.

sladko, spénjeno jemléko,
spivom siga bópo méšal,
vkótu zajčnice pazéko
jena zajčici opéšal.

glej ga bika v kotu hleva
grdo gleda guto delat
nepravična je zadeva
mlekov hišo v per odpelat!

insi bikpo misli: “Višek!”
človek razpolaga z mlékom?
intó zmlékom moježene?
tóni človek, tóje ZMENE!!!”

brhki bik se je razburil
z nogo po tleh potepta.
v galop zdaj proti guti
vre mu kri in zadivja.

guta skóči navr lisko,
seza roge jeo kléne,
octra husi faše drisko,
bik odbije seo cténe.

v tem pa v hlev vstopi foter
v rokah ima pravi bič
hotel bika bi namlatit-
pa je guta pridanič!

čim, ko fotr tódo jame,
biku daen aspi rin,
guto čezko lénov zame,
hlače dol in bič nad njim!

a guti driska ne pojenja
brizga, šprica vsepovsod
še bikcu smilit se začenja
ko guti teče rjavi pot.

foter tólče, krémži usta,
skuša drisko mét ozun,
aso pljuski njé premočni,
gréfotr izštale bruhat vun.

zunaj hleva ne le foter
tukaj cela čreda je
saj je driskanje tam notri
nevarno clo da kdo umre!!!

soskomu nale pridr véli,
dare šili bicer Klje,
aci sterne sopre male,
dapvse driske nótr šle.

Kolko sodov, kolko jezer
pera najprej je v guto šlo
da sedaj je celo morje
ki pljuska in dere v nebo.

nóe ssvojo barko pluje,
nanjej sliši seme ket,
rjovenje, tuljenje inlajež,
mukanje pamanjka spét.

mučno krave sovtonile
zajček spustil je duha.
iz riti pa ne neha brizgat
ne vidi več se tal sveta.

kadar brizganje pojénja,
kadar smrad vnebó shlape,
kadar nóvse svédza čénja,
sozrézki lé prašičji še.



ZADNJI BAL
Wednesday January 02nd 2013, 12:29 am
Filed under: Pésme

(Zurško svaspét pésnila.)

VSamljen guta na kmetiji,
vhlevu ure inure ždi
kravji drek v sode zlaga
kravam pa duha krepi.

kadar trébaje, da séme,
globoko zroko Vlisko gré,
séme préjdo bipri biku,
soséda papo sódro ké.

bikom guta ve razlagat
o življenju in o smrti
o pomembnostih na svetu
in potem kaj je med krti.

tó jim tudi radpo kaže,
ko nož znjihovo mastjó namaže,
kosi kós nakróžnik déne,
krave vseso zaskr bljene

pogledi topi v guto zrejo
da se guta čudno vede
pa hitro skoći si po pivo
da ne bo prehude zmede.

bikca jé in pére žre,
bóg je dal in guta vzame;
teliček gapa lačno gléda,
nima fotra, nima mame.

Ranjen tele v nogah kleca
guta topo predse zre
pa se odloči: konec heca
kožico teličku vdre.

mamo vkóžico obléče,
sebse šije roka vice,
fotr paza trahtar-sédež
prišparasi telétov lice.

zdej pa v hlevu mrtvo piha
nič ne muka nič ne plače
kar je dreka še na guti
sam je guta dal v hlače.