TROLOLO
Thursday March 25th 2010, 4:21 pm
Filed under: spomnem se, svašta majka rodi...

YouTube Preview Image

Pred več desetlétji me je koléga Edvard Anatóljevič Hil prosil, čemuna pišem romantično balado, dabijo zapél svojemu de-klétu, kibimu potém odpu stila, dajoje prevaral Zukrajinko, potém, koje ona njega prevarala ssteklenico Vodke. Prazno.

Pésmi semdal nasló v TROLOLO, kar Vruščini (cirilici) poméni “Odpustimi, kersem fukal  velikrat tud še kakšno drugo, saj ti si bila pogósto napólju”.

Edvard insve Tlana, pasta šezdajskupaj.

TROLOLO

Ahhhhh ya ya yaaaah, ya ya yaaah, yaaah, ya yah.
Ohohohoooo! Oh ya yaaah, ya ya yaaah, yaaah, ya yah.
Ye-ye-ye-ye-yeh ye-ye-yeh ye-ye-yeh, oh hohohoh. *
Ye-ye-ye-ye-yeh ye-ye-yeh ye-ye-yeh, oh hohohooooooooooo!
-aaaaoooooh, aaaooo hooo haha

Nah-nah-nah-nah-nuh-nuh, nah nuh-nuh, nah nuh-nuh, nah nuh-nuh, nuh-nah.
Nah-nah-nah-nun, nun-ah-nah, nun-ah-nah, nah-nah-nah-nah-nah!
Nah-nah-nah-nah-naaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaah! Dah dah daaaaaaaaah…
Da-da-daaah, daaah, daa-daah.

Lololololoooooooo! La la-laaaaaah, la la laah, lol, haha.
Oh-ho-ho-ho-ho, ho-ho-ho, ho-ho-ho, oh-ho-ho-ho-ho!
Oh-ho-ho-ho, ho-ho-ho, ho-ho-ho, lo-lo-loooo!

AAIIEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE-eee-eee-EEEE! *
Luh luh lah, lah, lah-lah.
Oh-ho-ho-ho-hoooooo!-BOPahdududuh-dah-dadudaaah!
Da-da-daaah, daaah, daa-daah.

Lololololo, lololo, lololol, la la la la yaah!
Trolololo la, la-la-la, la-la-la-
Oh hahahaho! Hahaheheho! Hohohoheho! Hahahaheho!
Lolololololololo, lololololololol, lololololololol, lololo LOL! *

Ahhhhh! La-la-laaah! La la-laaah, laaah, la-la.
Oh-ho-ho-ho-hoooooo! La, la-laaaah, lalala, lol, haha.
Lolololo-lololo-lololo, oh-ho-ho-ho-ho!
Lolololo-lololo-lololo, oh-ho-ho-ho hooooooooooooooooooooo!



Radbi šeltja, kjérraste tistapizdarija próti moljem…
Wednesday February 27th 2008, 3:20 pm
Filed under: flóra infauna, nékam grém, oznanjam, pomo žgani hsistikam, spomnem se

Semlihpréjle malslikeglédu…
Sabo bivzél svojga mehanika, pare zervne déle.



Osi véli stricma Tjaš instekle nica ruma
Sunday February 03rd 2008, 2:35 pm
Filed under: spomnem se

Bi lój e nékega dné, pre dléti. Nisem mógel spati, suffer patudi ne. Kersva bila vslužbi, namreč. Vsako svoji. Ampak na sréčo obstaja e-mail, zatórej sva uspéla napisati tóle zgódbo, ki se jo še osivéli stric Matjaš spómni:

Nekóč, pred létom in pov, kakor se še osivéli stric Matjaš spomni, je v zanikrni kléti živéla póčena steklenica ruma… Napolnjena je bila do treičetrtine, vendar je očitno hlapela. Krivec je bil…

Hlapec! Kakopak, saj je lé on imél neposrédni dostop do kleti, lé on je bil takó sposóben, da je póčil steklenico, ki je meniničtebinič takórekóč po kraljévsko kraljevala v tisti zanikrni kléti, kot se takórekóč kristalno čisto še spominja osivéli stric Matjaš. In kaj je potem ta steklenica tam v zaprašeni kleti? Mešala se je s kosmi prahu pa mrčesa in postajala vedno bolj nekristalna… Nekaj je treba ukreniti je dejal Vinko, sosedov pobč. Ker je Vinko žé od malega rad kadil, si je urno ničhudegaslutéč prižgal cigaréto ter nató še eno in potém s prižiganjem nadaljeval do pétka, poskusil pa je tudi salto mortale z 41imi prižganimi, napol pokajenimi cigarétami. Ko je po mésecu in dvéh prišel iz bolnice, kjér so mu odstranili 2 pljučna raka in enega soma, se je globoko zamislil. Rés je tréba nékaj ukreniti, je ugotovil. Zato je iz žepa vzel letak, na katerem je pisalo – čas je za spremembe. Vstopil je v stavbo in prijazni rakunki dejal ja, včlanil se bom v društvo proti zatiranju zidne plesni. Kajti zidna plesej je bila edina stvar na svetu ki bi lahko preprečila da rum ne bi postal moten kot vcse drugo v tisti zagamani kleti. Res je tudi to, da pomaga tudi amrsov prah, samo se pa zelo težko dobi, razen… Razen spomočjó véz! Ker je Amrsko ljuctvo zeló prefrigano, je izrédno težkó doséči privolitev izvršnega sveta v uprašitev enega njihovih, kajti tako dejanje zmanjša njihovo populacijo za eno célo entitéto, kar sicer ni veliko, malo pa tudi ne. Ker pa je desét Amrsov enako učinkovitih kot eden in obratno, pa se da pri méstnih oblastéh za dolóčeno količino vintage pariške salame dobiti ponarejen odlok božji o izvržbi za izvršitev uprašitve enega Amrsa, ter takó doséči nedosegljivo, čémur sledi nagrada podjétja Durex in sicer doživljenjska zalóga lateksa. A kaj bi Vinko z lateksom? Ja nič ne bi z njim, pustil bi ga, da bi se usmradil, kasneje pa bi ga morda pojedle mravlje. Morda pa tudi ne. ODvisno od barve. Vseeno se je odločil in vzel steklenico v roke, popil in tako naredil konec motnosti ruma. Še danes čuti posledice ruma in sicer je staknil doživljenskega mačka. Samo zaradi prevelike kristalnosti.



7 + 7 = 9

7 + 7 = 9

(seven plus seven equals nine)

seven-plus-seven.jpg



KAKÓSM POPIZDU NABRANJEVKO
Tuesday March 27th 2007, 6:48 pm
Filed under: Babe, Pésme, spomnem se

Zako silo bóso lata,
jedo lóčil stari ata
mena tržnco poslal,
medtémko je v račko scal.

Na tržnci bila je gužva,
v koritu čaka spužva,
daznjópo mije sepo sóda,
zazajtrk jédl smola bóda.

Ko končno jazna vrsto pridem,
vse predmano sopo brali,
a českorenjem vsajo didem,
starata vjo cekinmi dali.
Radi majo rés korenje,
še bólj kot lastno si življenje,
iz njega délajo solato,
kot mlad’ vihtéli solo pato.
Več tunelov sosko pal’,
kot vtroc vpesnóvniku, ksmose igral’.

Koren mi dajte en gospa,
velikega kar se lé da,
ata stari sožé lačni,
doma me čakajo v Prvačni.

Seléno branjevka obrne,
dvacenta kupcu od préj vrne,
da zana grado šeko renje
in skor’ zapravi siživ ljenje.

“PREKLÉTO! TÓ JE BLÓPA ZADNJE!”
“Srd in stréla, z gromom nadnje!!!!”
Nad prekléte branjevice,
Nad frdamane prasice!!!!
Steza furale midan,
starata siten bó, poscan!!

Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.



KAKÓSMO PRSTARMAM UKAŠČ ŽÉLVO SPÉRAM NAPIL
Thursday March 22nd 2007, 9:01 am
Filed under: Pésme, spomnem se

Stari déda, dap méu mér,
pred babo vkašči skriva pér.
Tja smo zmuznil se sprjatli,
da bi krvno se pobratli.
Tisti cajt še ni bló AJCA,
sabo smo prinesli zajca.

Bil uhat je in kosmat,
zdéu sej nam, da pér bi rat.
Dva sóda sta bla žé načéta,
prjatla trétga šeo dpreta.
Da bi déd kaj ne posumil,
včasih je vteatru glumil.
A bólj pogósto, koj pil pivo,
védno bólj je glumil glivo.

A uhatko, len ne bódi,
žé podi se tam med sódi.
Pér ga niti neza nima,
nako rene sepri lima.

Jaz in še koléga Vito,
se zapodiva gor v žito.
Po njem doséževa police,
kjér skorenjem soko zice.

Pograbva zajca za ušésa,
zvléčeva gadolko pesa.
Zvéžemo muroke, noge,
v oči ga glédamo ubóge,
odpremo pipo brž na sódu,
zajcu vse tó ni po gódu.

Aše prédn prva kaplja steče,
pošténgah žélva dol priteče.

Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.



OPLODITEV
Wednesday March 07th 2007, 8:36 am
Filed under: Pésme, ka kóse fuka, spomnem se

kurc skóz pizdo nótr pride,
séme vjajčece zaide,
saj kondóm je réku *POK*,
kurba, spét bó en otrok!



TROBÉNTA
Saturday June 24th 2006, 8:12 pm
Filed under: basni, spomnem se

Oče mi je podaril trobénto. Takrat sem imél sédem lét in bil sem še mlad. In majhen. Trobénta pa je bila velika. V njéj sem večkrat prespal, kadar so me mati zaradi nevzdržnega tróbljenja vrgli iz hiše. Postavil sem jo na vrt med oleandre ter se skózi ustnik splazil vanjo. V zvóčniku sem se zvil kot mladi jéžek in sladko zaspal.

Néko nóč pa me je takó prebudil nenavaden hrup. Ali, bólje povédano, ogabno cviljenje in kruljenje. Prihajalo je nekjé od spodaj. Začél sem kopati. Kar sem uglédal me je močnó presenétilo, pa tudi globoko presunilo ter nenavadno osupnilo. Bil sem, kot sem bil takrat, ko sem očéta prvič videl v dekolteju, ko je prišel z operacije. Kar sem zaglédal zakopano v zemlji, je bil majhen odójek, katérega smo ta dan na pól pojédli, pól pa ga vrgli psu, katéri ga je po vsej verjétnosti zakopal tu. Bil je živ. Pa odójek tudi. Slédnje me je še bólj presenétilo, kot dejstvo, da je bil živ pes, ki sem ga pozno popóldan hudičevo zbrcal, ko sem ga videl urinirati na očétovo pósteljo. Na mamini póstelji pa se je žé šopiril kup pasjega dreka. Oče in mati namreč spita v lóčenih pósteljah, ker oče ponoči odurno smrči, mama ga pa ne mara. K mami pa se pozno ponoči v pósteljo vtihotapi ljubček, ki se, še préden petelin zjutraj zahrope, žé pobere iz njé. Oče pa zeló trdnó spi. Žé móra biti dóber človek, da ima takó miren spanec.

Nakar je odójek spregovóril:
- »Poslušaj, pankrt…«
Brcnil sem ga v oči. Gotovo ga je zaskelélo.
Ko sem se zjutraj prebudil, je žé poginil.

KONEC

Nauk: Če te v očéh zaskeli, se pripravi na skorajšnjo smrt.



Kakósem prišeudo sobe (ali zakaj mamo doma tókméjhn balkón)
Sunday June 04th 2006, 1:33 am
Filed under: spomnem se

Kosem bilše majhen, semse poléti radsónčil nabal kónu. Sevéda samópo léti, pozimi miniso pustili, kerso rekli, daje mras. Dédek Mras mejepa lahkó méu u naróčju, preklét pedofil! Tójbló paurédu! Pazmérsm kejbédnga dobu, kšno pobarvanko, alpa flomastre. Pakvanaj fant spobarvanko, jebemti! Pol sem pa use znavadnim svinčnikom pobarvou, desoble use rizbice sive. Poso parekl “fant ma posében pogled nasvét.” Mama tije posébna, js hóčm sam pištólo pa avijón! Avijón sem pol enkrat dubu, ampak sam ga móral sam sestavt. Valda, dapolni letu!!! Pasmatr. Nék lesén zaskp zlépt. Gdópaše léta vlesénih avijónih! Ma dej, rajbóm tih.

Uglaunem. No in sem se polét sónču na tistem balkónu, biuje fulvelek pa ograjo jeméu. Spal sem takrat še v starševski sobi. Verjétn zató tókcajta nism dubu sestrce. No in tkó se endan sončem do osmih zvečér in v vsem tistem divjem sónčenju zaspim. In naslédn dan isto. In k se člóuk enkat nečésa navad, teškó navado spremeni. Tutčej mlt. Stara, navadna, želézna srajca, kukr praujo. In pol se zgléda mau ustrašjo, kva jes usak večér na balkónu drnjoham, padabó počas hladnó, paše nevihta jebla enonóč, meje mat pršla spolivinilam pokrit, pakamne jedala gor, daganep otpihnl. Pakosm šou naskrét, meje butnl obsténo, dasm méu usoplavo hrbtenico. Uglaunem. Endan sepa spraujo okól mene opéke polagat. Zlépl so jih skup zmalto, dejih neb otpihnel. TKókt pulivinil. Puli vinil jetak puli iz vinila, k sem ga nosu, koje dala mama volnénga prat. No, enkat na vétru miga jepa odpihnl. Samtóje zagdaj drugič, k se bóm spétspómnu.

Uglaunem.
Tkó pol pozidajo vse okól mene, pame nót zazidajo. In sem končno méu svojo sobo. Kakšn tédn poznej, paše lukno zavrata nardijo, dasm lohk vn šou. Uzun jebló pasploh supr, k sm šou lohk nazaj nót usvojo sobo. Kók mi je bló sam kul! Sploh pa, k sm enkrat še pójslo fasou, papisalno mizo. No, kmalza tém, kosmse iselu istarševske spalnce, smpaše sestrco fasou. Kukó, tósomipa tutop védal, samtójpa žésploh čistréta zgódba. Sejom gdajspómnu.

Ja, patiste béle sténe nisosmélebit preveč prazne, denebló kt vnorišenc, somipa gobelin naštrikal. Gobelin, tójtkó kot ena pobarvanka, samda namest zbarvicam, jozvóuno pobarvaš. Seprau: ubiješ óuco, ji odreš vóuno, jopo barvaš zrazličnimi barvami, polpa kóščke naeno tako plato zlukncami prlépš. Kt en kolaž. Tósemi zdizdej maubo lano, samta krace minizdél. No, natémgo belinu stabla dvazajčka. Enpa šen. Enje jédu korene, enje biupa lačn. Unta lačn semije smilu, kukr semi smili somalska déca, kojo glédam vnešenl điogrefiku alpa nasienenu. Nčkej dost, ampak lušn pazapo glédat ni. Zatósemse odlóču, dabóm tadrugmu zajčku narisov koren. Kerbarvic nism lihméu prirok, zajčk jepa bóhvégdaj nazadne jédu, semvzéu ÉDIGZ, pamu enga lepóna risou utačke. Zglédou jepa kt hren, kjebiu béu pause, zajčk pahrena zgléda nemara. Kr un hren ješekr gor.

No, uglaunem, balkón jezdej fulmanši, karmije začél naróbe hodet, kosem mauzrasu, k nism mógu useh bejb gor prpelat, ampak sozmér kašne tri, štér ocpót čakale. Ja.
Pa kopalence tudnismo mél vzgórnjem stanovanju, ampak smohodil enštuk niži, hstarimami srat. Razn fotra, k je naskrivaj hodu odtakat nabal kón, kena druhkonc, pamislu, daga nobenne vit. No, madga jevidla, paso enga lébga dné šenega zazidal. Čezkašn tédn sopršla ševrata, deje lohšu vn, čezpóuléta sopa šeškólko paumivalnik inštaléral, paše enškaf za umivat, dókler tastara nista zbrala zaeno spodóbno bano. Polsmo jopa mél. Kopalnco.

Čepróu fotr šezdej rajš nabalkónhót scat.



čikpauza
Friday June 02nd 2006, 11:36 am
Filed under: spomnem se

Našklas jebiunaj hujna vas. Vsajtkóso rekl. Mismo blirés mali hudiči, xmobliu troc. Gaunarji sonam rekl.
Mismo kadil žé odmale šóle.
Infekt, kosmose igral, smonamest “STOPIGRA” rekl “ČIKPAUZA”.

Enkrat, sespómnem, some sošólci lihtepl, pabijo lihmógu nagobec nagóbec dobit, pase zaderm: “ČIKPAUZA!”. Pasmo vsi obstal, izvlékl čike (mójebiu čizmečkan, k odbrusa vilisa (berte feta, mugóče vambógdaj razlóžu brusvilis čik), kerjebiu šošólc namen, kmeje mlatu), jih pržgal, paza čélka dit. Takoj, kosm pokadu (jescm zmérta pru pokadu, xembiu fulžilčen, xemzméri samčaku gdajbó kašna odkjépr letéla), meje sošólc žéna góbec vžgau. Brezdap dokonca pokadu, čikje krna mojo faco spustu. No, polmuj zgléda čika žóuratal, dajšou tkó vnč, pamej néhou mlatt, zaupiu “ČIKPAUZA!”, pasi pržgau nóučik. Semsi gapa šejest! Inkersemga hitr pokadu, semsi pržgau šeenga. Inzmér, xoso šólci pokadl, jemen žénou čik tléu vustih. Inkojbla “ČIKPAUZA!”, meniso sméltepst, kerté nenapisane kódekse smopač usi utroc spoštval, minismo blitkó kukr dons vujaki, xezménjo zapre mirje, pasega enastran namrtvo napije, tadruga pane, popa naslédndan tapjani samisebe strélajo, knaróbe puško držijo, tadruga stran segapa napije, pagré drugdan domóu. Ne, mismobli utroc časti. No in jescm pačpu gruntou, ane, dadókler ječikpauza, nbena batina nepade. Insemsi samčike pržigou, enga zadrugim. Tkójebla pol enkat otrédga pado sedmga razréda skós “ČIKPAUZA!”.

No, nakonc sedmga smpa plučnga raka fasou, pasome operéral, posmpa enlét pauzérou. Xempa nazaj ušólo pršou, smbiupa najstarejši našóli, smpa jezdruge tépu. No, sam ta kracmo pažéfukat začél, panismoveč kadil, patut igralse nismoveč tkókt prej, tkódaj “ČIKPAUZA!” čisnékidruzga pumenila. Otémpa gdajdrugeč, česem spómnu.