Filed under: Pésme
FUK
Fuk nio dmuh.
Sajmidaje kruh.
Napó vure tógdo bim,
dacéu danse nezne bim.
Fu knio dmuh.
Huh.
FUK
Fuk nio dmuh.
Sajmidaje kruh.
Napó vure tógdo bim,
dacéu danse nezne bim.
Fu knio dmuh.
Huh.
janez tóči vodov lonce,
sajutri bópri peklo sónce.
“zaradu činka toplegrede”,
po médijih gre dóbe séde.
zadaj za angléško trato,
janez sigo jiso lato.
dapo zimnev ničje léd,
go jijo kar u topl gred.
vézdga peče, tkóle reče:
“vsemvam vodo bómna bral,
v la vórje, flaše, piskre,
v cisterne, jobóm dal.”
inpo tuje,
izsu šuje,
po tóke, mlake inje zera,
tolmune, luže invo djake,
izvseh štiren vodo tera.
doma razsuje toplo gredo,
vsoso lato zméče ven,
inpra sico zbeto nira,
teri znjénar diba zén.
po témpa v ga ražo,
seo tpravpo emba lažo,
vba zénve shadva ópre stavi
inna sušo sepri pravi.
Šepla kate razo bési,
med predhišnimi drevési.
“Kdórbó jutri rabil vodo,
kmeni pride najspo sódo.”
Ako zjutraj zéhne léno,
okróg hiše jeme gléno.
Izhiše stópi in - O FAK! -
nadglavo lasten ma o blak.
Janez vzrak gledi o tóžno,
nivédel, daje tótud móžno.
Če v žep gréš okró griti,
nepo zabi gapo kriti.
Zjutraj vstanem, sio čipo manem,
dazbrišem vseza spance stran.
Potlej čakam, danóč pride,
saj bi vstati blóza man.
Vmésra zmišljam, ka kóbi lóbi,
čebi nós po mólil ven,
kajčena primer bigo lóbi,
mena padli tamkjér sem?! : o
Po témpre berem kakšno pésem,
sajsem jihna pisal mnógo,
čemi jihslu čajno zmanka,
mam obpóstelji šežógo.
Tóžógo potlej napi hujem,
dasi pljuča razgi bujem,
čebóm gdajka didza čél,
da kamka tranbóm dati mél.
Tud pokonci sekdaj vsédem,
dasira zgibam hrbte nico,
padame vhrbet tólkne žuli,
sajza stéljo mampše nico.
Tóje šeizo tróških časov,
kopostelj nino mélje brat,
menpa , kerbi lismo révni,
niso méli sčimpo stlat.
Inker, ko tpravijo, že lézna
jena vada naša srajca,
mije vkrvi tó ostalo,
pše nica meše dane srajca.
Med telo vadbo mnógo pišem,
jetréba misli polo vit,
včasih kakšno tudna rišem,
aje leza vbrisat rit.
O dkarsmo sikla virku pili,
jetréba tipkat šepo njem,
včasih kotda maček cvili,
včasih jezgolj razgla šen.
Kmalgré dan próti ve čéru,
próbamsi ra zmigat vrat,
ra zmislim šeo kakšnem péru,
polje pažé tréba spat.
(péti namelo dijo: Bi laje hudam ravljica)
ježvélar déča kapi ca,
céu danse jego nila,
tu dzvóvkom seje fuka la,
samdabi zaslu žila.
en kratpa lovec prósi jo,
čemu gapo tégne,
pra sica pamuv dgovo ri,
daprajda jona tégne.
lovce puško jena pél,
v kapi cona méril,
na sléndi hibžé drkal je,
vóvxe jepa cméril.
čevidi šlóvca hude ga,
strdim kurcem stati,
po fafaj muga ali pa
tev tégne pokon čati.
sovražim luč kimi zutraj voči posije
sovražim temo ki pade zvečer po kleh
sovražm šalco kave kijo zutraj pijem,
sovražm ljubezn, sovražm smeh.
sovražm šoferja jutranjega avtobusa
sovražm prasico, ki mi žeton proda,
sovražm idiota, ki mi da na ulci letak,
sovražm boga, kerje bedak.
sovražm košček kruha, zato ker je črn,
če je pa bev ga pa sovražm zato,
če bi jedu potico, je nebi nč maral,
sovražil bi jo. zakaj? pač zato!
sovražim cesto ki vsvet mepo pelje,
sovražm travo, ki raste poleg nje,
sovražm svoj kraj, to prekleto naselje,
sovražm še ptiče, ki vzraku leté.
sovražm letalo, ki me vdaljave ponese,
sovražm pilota, stevardese in pas,
sovražm mlinarja, ki moko gdaj zmelje,
sovražm vsak dan, čelemam čas.
Pod plašč si Božiček tange obléče,
préden odide, si na roke ga zméče.
Ves zadovóljen zajaše jeléna,
a kmalu ustavi betónska ju sténa.
HVALA
Hvala.
Hvala, kersimi dala.
Kuro v varžet,
pakó skruha zapas,
danism lačen inžejen hodu povas.
Hvala.
PARNAS
Kaje Parnas?
Tiho, kurba! Inpo fafaj kurca urno.
Sajžé večko teno uro,
tisto jipre dnósom strumno.
Bódi tiho.
Fafaj kurca.
Tika-taka bije urca.
Tipa znósom zako pana
vmoje dlaka nina-nana.
Guganje tehitrov spava,
kmalu žésmr čiško krava.
ZBUCE, KURBA!
Fafa jdalje!
Kurac mójlé zatev stalje.
Al’zdajši biti seza čénja,
žépo njemse sperma vzpénja.
Alsi spédza spala?
SEMFAFAJRÉKU, KURBA MALA!
Ohu diča…
Sajev mrla.
Šepréden spermo jepo žrla.
Hajdi, roka… Maršna délo!
Dame sóbo obvi sélo.
Potlej tiho seo dplazim,
mr tvósti kurbe (”kao”) neo pazim.
Napóti Vanglijo inna zaji Znjé, sempo dóvgem času spétmalo pogo varjal némško.
Ni ččudnega, damije prédenim tre nutkom inpól (kosemse poskoraj dvé htédni hspétnor malno posral) vglavo sko čila talepésmica:
DÓNAT
(Deutche poesie)
Ich trinke Dónat
für eine Mónat.
Dann mach ich Scheisse
im deine Speise.
Danke für Seine Ohren.
p.s.:
Večo pri góda hine zgóda Hzanglije sle di.
O, Hsava, sréčna voda tido mača,
ki sivtpla knila mio čéta!
Tu dmati sogol fiva kača,
o tplakni šenji hstéga svéta!