bosa se sprehajaš za velikim kupom belega marmorja
ko sem te prvič videl, je bil moj golob še nekje v zraku.
gledal sem, kako si se bosa sprehajala za velikim kupom belega marmorja
in z rokami držala skupaj raztrgano modro obleko,
da ni vsak tvoj gib razgalil tvoje blede kože.
ko sem se vrnil z lova, si bila še vedno tam.
bosa si se sprehajala za velikim kupom belega marmorja
in se borila z vetrom, ki ti je kuštral lase čez oči.
nisi videla, kako sem razpel zajčje kožuščke na soncu.
ko sem strmel v zarjo, sem za trenutek uzrl,
kako si bosa ležala za velikim kupom belega marmorja,
sonce ti je zlatilo lase in tvoja toplina je topila marmor,
kot prvi pomladni žarek topi zadnjo snežinko
tako lepo, kot si bila ta trenutek, sem te videl samo v sanjah.
angular motions stop
oceans crumbling into circular madness of time
withering cathedrals throw their chime
swerving abruptly of sense
rivers swirl and smile
angrily soft desire grows prickles
beauty – radiant
creeping as elves
prancing
singing
pressing poets toward words
giving power to praise themselves
noble moon dance by animated waters
moon-lit delight
just between us
bela roka
s človečkom
na dlani
človeček je nor
in pleše
mezinec ga potreplja
po glavi
človeček si misli
ugajam
še bolj noro zapleše
in pade
sredinec ga frcne stran
roka se stegne
in navije
novega človečka
