Po fukav Bómsuri Kruz
Wednesday March 05th 2008, 11:07 am
Filed under: e-rótika, oznanjam, svašta majka rodi...

Kobó stara 18.

Preroške sanje sozakon!



U SNÉNA MAJDA
Friday December 21st 2007, 11:56 am
Filed under: Pésme, e-rótika, kradem / prirejam / masakriram / paušéčmije

Ribi čribi čmeje u jéu,
a niu jéumena mrééééééžo,
jestrgau mikom binéééžoooo,
inmigro zilspe stmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii.

Mena mórje se bójjeu zéééu,
nabarki svase go nilaaaaaaaa,
ni gdarne bómpo za biiiiii laaaaaaaaaaaa,
ka kósem prvi čo tkrilaaaaaaa,
samije SM u šéééééééč!!!!



PIZDA
Friday December 21st 2007, 1:18 am
Filed under: Babe, Politika, dogaja, e-rótika

Pizda, zdajpa nebóm mógu švercat! >:(



Branka bifukala
Monday December 17th 2007, 1:18 am
Filed under: Branka bi, e-rótika

“Brane, jazbi fukala….”
“Ne sméva, bóš breja.”
“…”
“Ampak jazbi fukala…”
“Semréku, dabóš breja!”
“Si pa daj kondóm.”
“Nimam.”
“Péjt u trafiko…”
“Nedélja je, draga.”
“Ampak jazbi fukala…”
“Bóš jutri fukala.”
“Jutri je 13.”
“In?”
“Saj véš…”
“Saj vém kaj?”
“13.”
“Trinajsti, pizda! Sajsi samréku, daje bóltóčna košvicarski sir!”
“A spét mislš krvavét?”
“Jakajpa naj.”
“Švicarska ura semhotla rečt.”
“Vém, kajsi hotla.”
“Vémda véš.”
“…”
“Jazbi fukala…”
“JEBEMTI, JAZNE MISLM NAKLINIKI ČAKAT TRIURE STABO!”
“Nitréba, dagreva.”
“ASI PRTÉGNENA?! ASETIJ ODRÓLAL?!”
“30 bóm…”
“JA IN? JAZPA 40! PAMI ŠENA MISU NEPRIDE…!”
“Timaš šečas…”
“Inga mislm preklét dobr izkoristit!”
“…”
“Ne jóč, no…”
“…”
“Bóš čezentédn fukala.”
“…”
“…”
“A ublublš?”
“Roka!”
“Brane, tisi tkófajn…”



Božično Drévo
Monday December 10th 2007, 11:00 pm
Filed under: e-rótika

“Hej, Biba, kjé so tanovi okraski?”
“Biba léze, Biba gré, porédno zléze medno gé…” jepéla Biba, in porédno zlézla med Bórutove noge, kjér se je žé mačka

igrala z Bórutovim bingeljnom.
“Hihi. Maca, tace stran!”
“Hej! Kakó si védla, da šarim po tvojem predalu?!” se je zaslišal cviléč glas iz kuhinje.
“Nisem mislila tebe, packa, pač pa mačko! Spét šari okróg malega Bóruta.”
“Hihi. Bóm naslédnjič pripeljala svojega Mukija, da se bó še ona malo zabavala.”
“A ni Muki skopljen?”
“A ni Bórut tudi?”
“Čisto móžno, gledé na tó, da si da več opraviti s smrék’co, kot z nama.”, je izdavila Biba s pólnimi usti.
“Tiho, pičke! Tradicija je tradicija. Vzgojen sem bil v krščanski družini. Raje mi pomagajta poiskat okraske!”, je nestrpno povzdignil glas Bórut in šaril okóli napól okrašene smréčice.
“Pridi in si jih vzemi…” je zapredla Maca. Borut in Biba sta se ozrla in zaglédala Maco, ki je z nogami narazen stala med vrati. Iz mednóžja so ji kukale króglice. Tri. Ostale so bile globoko v njéni vlažni pohotnici.
“Hej, imam idejo!”, se je razvesélil Bórut in s prstom pomenljivo pomignil Maci.
Maca se je pohotno razkoračila pred Bórutom, da so króglice bingljale iz njéne vróče čéšplje. Biba je še védno z usti obdelovala Bóruta, ko je ta kot obliž zrane hitro potégnil króglice ven iz Macine potrébne premóčenke, da je ta zacvilila od užitka (Maca namreč, ne premóčenka. Premóčenka jenaredila *pluf*) in so se ji sokovi razlili po stegnih. Bórut je obésil króglice na najvišjo vejo.

“Božič bó zdaj popóln!” je zakričal, Biba pa spróti ni mógla požirati njegovih nesójenih sinov in hčera.



NI SPRAVE BREZ TRAVE
Sunday December 02nd 2007, 7:18 pm
Filed under: Babe, Branka bi, basni, e-rótika, kratke štórje

»Branka, a spiš?«
»Branka, a spiš!«
Branka se je predramila in se skoraj nasadila navile. Branka je védno spala takó, da je ročaj zasadila v zemljo, vile pa so štréle v zrak in ji zeló udóbno podpirale glavo.
»Pazi, uč!«
En uč. Ta, ki ji je še ostal, je zdaj zaspano žmrkal v sónčen dan. Tadrugi je zadnjič žmrknil nékaj lét nazaj, ko je Branka kot ponavadi zaspala navilah. Žmrknil je in izbrizgnil nékaj bélega. Pinu se je zdéla zeló séksi s tisto njéno gusarsko prevézo. Nebi pa bi mu biló pogódu, čebi Branka izglédala kot tiste posiljene déklice z naslóvnice Slovénskih novic. Morda pa bi Slovénija dobila póleg famóznih unibrow-ov še unipach. Pa bi jo potém vlačil naokóli po sejmih, kot sosédov Krištof vlači svojega sina z elefantózo. Tó bó pénezev! S kmetijo takóni nič.
»Kva pa je?«
»DÉ LAT! Baba zméšana.«
Čez pól ure je Branka žé sopla od izčrpanosti, plitko dihala od vročine pa še zéhala od lenobe. Doplar pajebil še tričetrt prazen. Pino jo je glédal s kozla in zavijal z očmi.
»Branka! Branka, senó!«, je zatulil, koje Branka spét zaspala.
Branko je ruknilo, da si je prebodla uhó.
»Krišteš ježeš! Próvmijekvapaspim.«
Pot, poméšan s krvjó ji je stékel po čelu pa naprej po licu ter dalje po temenu in se ustavil na robu kite, uničene od zajle, za katéro je ponavadi privézan plug.
»Saj se bóš čist zaklala!«
Jo je žé videl. Zaplata čez lévo okó, zaplata čez désno okó, potém pa čéz črn izolirtrak, da vsekup dol ne pade in da se ne pokažejo luknje. Potém pa še izolirtrak okróg glave, da ji drži ušésa, da kri ven ne šprica pa čez usta, da je tiho in da ponoči ne smrči, pa čez jóške, da ji mlék ven ne teče, pa okróg stegen, da ni vse takó mlahavo… Pinu je ta slika dvignila pritisk.
»Branka, prid sem!«
Splézala je na kozla, in ko sta čez pét minut končala, je Pino zaspal, ona pa se je vrnila nazaj k mrvi.
»Branka!«
»Branka, a spiš?!«
»STÓHU DIČEV!« je zakričala in še zadnjič žmrknila z očésom.
»Takó ne bó senó nikoli spravljeno…«