Branka bifukala
Monday December 17th 2007, 1:18 am
Filed under: Branka bi, e-rótika

“Brane, jazbi fukala….”
“Ne sméva, bóš breja.”
“…”
“Ampak jazbi fukala…”
“Semréku, dabóš breja!”
“Si pa daj kondóm.”
“Nimam.”
“Péjt u trafiko…”
“Nedélja je, draga.”
“Ampak jazbi fukala…”
“Bóš jutri fukala.”
“Jutri je 13.”
“In?”
“Saj véš…”
“Saj vém kaj?”
“13.”
“Trinajsti, pizda! Sajsi samréku, daje bóltóčna košvicarski sir!”
“A spét mislš krvavét?”
“Jakajpa naj.”
“Švicarska ura semhotla rečt.”
“Vém, kajsi hotla.”
“Vémda véš.”
“…”
“Jazbi fukala…”
“JEBEMTI, JAZNE MISLM NAKLINIKI ČAKAT TRIURE STABO!”
“Nitréba, dagreva.”
“ASI PRTÉGNENA?! ASETIJ ODRÓLAL?!”
“30 bóm…”
“JA IN? JAZPA 40! PAMI ŠENA MISU NEPRIDE…!”
“Timaš šečas…”
“Inga mislm preklét dobr izkoristit!”
“…”
“Ne jóč, no…”
“…”
“Bóš čezentédn fukala.”
“…”
“…”
“A ublublš?”
“Roka!”
“Brane, tisi tkófajn…”



NI SPRAVE BREZ TRAVE
Sunday December 02nd 2007, 7:18 pm
Filed under: Babe, Branka bi, basni, e-rótika, kratke štórje

»Branka, a spiš?«
»Branka, a spiš!«
Branka se je predramila in se skoraj nasadila navile. Branka je védno spala takó, da je ročaj zasadila v zemljo, vile pa so štréle v zrak in ji zeló udóbno podpirale glavo.
»Pazi, uč!«
En uč. Ta, ki ji je še ostal, je zdaj zaspano žmrkal v sónčen dan. Tadrugi je zadnjič žmrknil nékaj lét nazaj, ko je Branka kot ponavadi zaspala navilah. Žmrknil je in izbrizgnil nékaj bélega. Pinu se je zdéla zeló séksi s tisto njéno gusarsko prevézo. Nebi pa bi mu biló pogódu, čebi Branka izglédala kot tiste posiljene déklice z naslóvnice Slovénskih novic. Morda pa bi Slovénija dobila póleg famóznih unibrow-ov še unipach. Pa bi jo potém vlačil naokóli po sejmih, kot sosédov Krištof vlači svojega sina z elefantózo. Tó bó pénezev! S kmetijo takóni nič.
»Kva pa je?«
»DÉ LAT! Baba zméšana.«
Čez pól ure je Branka žé sopla od izčrpanosti, plitko dihala od vročine pa še zéhala od lenobe. Doplar pajebil še tričetrt prazen. Pino jo je glédal s kozla in zavijal z očmi.
»Branka! Branka, senó!«, je zatulil, koje Branka spét zaspala.
Branko je ruknilo, da si je prebodla uhó.
»Krišteš ježeš! Próvmijekvapaspim.«
Pot, poméšan s krvjó ji je stékel po čelu pa naprej po licu ter dalje po temenu in se ustavil na robu kite, uničene od zajle, za katéro je ponavadi privézan plug.
»Saj se bóš čist zaklala!«
Jo je žé videl. Zaplata čez lévo okó, zaplata čez désno okó, potém pa čéz črn izolirtrak, da vsekup dol ne pade in da se ne pokažejo luknje. Potém pa še izolirtrak okróg glave, da ji drži ušésa, da kri ven ne šprica pa čez usta, da je tiho in da ponoči ne smrči, pa čez jóške, da ji mlék ven ne teče, pa okróg stegen, da ni vse takó mlahavo… Pinu je ta slika dvignila pritisk.
»Branka, prid sem!«
Splézala je na kozla, in ko sta čez pét minut končala, je Pino zaspal, ona pa se je vrnila nazaj k mrvi.
»Branka!«
»Branka, a spiš?!«
»STÓHU DIČEV!« je zakričala in še zadnjič žmrknila z očésom.
»Takó ne bó senó nikoli spravljeno…«