JÉŽ IN KAVA
Saturday October 25th 2008, 11:26 am
Filed under: Pésme, basni

vđézvi jakava,
obnjéj stajéž inkrava.
jéža je infarkt,
krava je šla pa domóv v štalo na mrvo in zós.

nauk: če si jéž, pij raje filterkavo



KAČA IN PIŠČAL
Friday October 24th 2008, 11:21 am
Filed under: Pésme, basni

kača ni noben bavbav,
če v roki maš piščal.
marko pa je mél trobénto,
kača sné ga kot polénto.

nauk: če se polótiš šóvbiznisa, móraš iméti pravi pristop.



ZAKAJSE NESMÉKRAST
Thursday October 16th 2008, 1:38 am
Filed under: Pésme, basni

bila nekóč sta pes in ptica,
vsak sta znala po dva vica.
ostale sta ukradla sknige,
zatóso dali juv verige.

nauk: če pes in ptica kradeta intelektualno lastnino, ju bódo dali v verige



NI SPRAVE BREZ TRAVE
Sunday December 02nd 2007, 7:18 pm
Filed under: Babe, Branka bi, basni, e-rótika, kratke štórje

»Branka, a spiš?«
»Branka, a spiš!«
Branka se je predramila in se skoraj nasadila navile. Branka je védno spala takó, da je ročaj zasadila v zemljo, vile pa so štréle v zrak in ji zeló udóbno podpirale glavo.
»Pazi, uč!«
En uč. Ta, ki ji je še ostal, je zdaj zaspano žmrkal v sónčen dan. Tadrugi je zadnjič žmrknil nékaj lét nazaj, ko je Branka kot ponavadi zaspala navilah. Žmrknil je in izbrizgnil nékaj bélega. Pinu se je zdéla zeló séksi s tisto njéno gusarsko prevézo. Nebi pa bi mu biló pogódu, čebi Branka izglédala kot tiste posiljene déklice z naslóvnice Slovénskih novic. Morda pa bi Slovénija dobila póleg famóznih unibrow-ov še unipach. Pa bi jo potém vlačil naokóli po sejmih, kot sosédov Krištof vlači svojega sina z elefantózo. Tó bó pénezev! S kmetijo takóni nič.
»Kva pa je?«
»DÉ LAT! Baba zméšana.«
Čez pól ure je Branka žé sopla od izčrpanosti, plitko dihala od vročine pa še zéhala od lenobe. Doplar pajebil še tričetrt prazen. Pino jo je glédal s kozla in zavijal z očmi.
»Branka! Branka, senó!«, je zatulil, koje Branka spét zaspala.
Branko je ruknilo, da si je prebodla uhó.
»Krišteš ježeš! Próvmijekvapaspim.«
Pot, poméšan s krvjó ji je stékel po čelu pa naprej po licu ter dalje po temenu in se ustavil na robu kite, uničene od zajle, za katéro je ponavadi privézan plug.
»Saj se bóš čist zaklala!«
Jo je žé videl. Zaplata čez lévo okó, zaplata čez désno okó, potém pa čéz črn izolirtrak, da vsekup dol ne pade in da se ne pokažejo luknje. Potém pa še izolirtrak okróg glave, da ji drži ušésa, da kri ven ne šprica pa čez usta, da je tiho in da ponoči ne smrči, pa čez jóške, da ji mlék ven ne teče, pa okróg stegen, da ni vse takó mlahavo… Pinu je ta slika dvignila pritisk.
»Branka, prid sem!«
Splézala je na kozla, in ko sta čez pét minut končala, je Pino zaspal, ona pa se je vrnila nazaj k mrvi.
»Branka!«
»Branka, a spiš?!«
»STÓHU DIČEV!« je zakričala in še zadnjič žmrknila z očésom.
»Takó ne bó senó nikoli spravljeno…«



BUDNICA
Monday September 17th 2007, 8:33 am
Filed under: Pésme, basni, flóra infauna

Slon.
Navrvi.
Spi.

Zbuce!
*PUMF*



ZGODBICA O JEŠKU
Tuesday April 10th 2007, 12:25 am
Filed under: basni

je biv enga dneva en morski koniček, breznok. mislu je, de je invalit. vse dneve je jokav in ni upav ven med otroke, ker se je bav da ga bojo zajebaval. niti mem povža ni upav, ceprav se je govorilo, da je povš tut invalit.
pol mu je pa nekega dne vmrev morski ješek. koniček morksi je biv zelo žavosten in je šev za pogrebam. le kako je šev, ce je biv breznok?! hmalo je vgotoviv, da zauvodo nerabi nok, sajma rep čizdost. polga nivečbrigal, da je invalit, saj je (kot je uspev vjet zočesom) večina morskih prebivavcev morja invalidov. rekev si je (vbrk): “Hvaljenjezus, daje ješek vmr. Sicer bi nespoznav reznice, razodetja inu nadalje bistva breznok bit. Bistvo breznok bit je, da ti ni treba hodit.”

Ješka so hmalo preglasili za mesijo, morski konjiček paseje poročiv sprincesko, dobiv polovico kraljestva in živeliso do konca svojih dni.



O PONIGLAVEM ANGELČKU
Monday April 09th 2007, 12:25 am
Filed under: basni

Nekoč, za davnimi časi, pred devetimi gorami, je živev hibiskus zimenom Mirko
Mirko je svoje dni rad v miru cvetel pod mililm nebom Anžetom in piskal vesele pesmi.
Nekega dne pa se mu je od vročine stemnilo in se je zadrl:
“Mili Neb Anže, nehaj zganjat tako vročino, meni bojo osi listeki otpadli!”

Mili neb Anže je ravno ničhudega sluteč vedriv tam zgoraj in je bil prav presenečen, ko je slišal hude besede izust hibiskusa Mirkota, ter je skoraj spustil sonce in pet ptičkov, da bi padli nazemljo in se razbili u über.
Mili neb Anže se skulira in se mirno zadere nazaj: “Prokleti hibiskus Mirko, kaj si ti neumen, kaj še nisi slišal za sonce?! Ono je tisto, ki te greje, ono je tisto, ki te žge!!!”
Sonce Mojmir se je le nagajivo namuznilo, hibiskus Mirko, pa je ostal zaradi prejšnjega dretja čisto brez glasu in še 3 tedne ni mogel govorit.
“Kaj naj zdaj?” je pomislil hibiskus Mirko. “Kako naj preženem sonce? Kako naj stišam vročino? Ko bi se vsaj lahko vmakniv fsenco!”
Hibiskus mirko pogleda proti senci Majdi in ji reče: “Hej, senca! Senčica!” Majda se obrne proti hibiskusu Mirki.
“Kdo me kliče? Si ti, hibiskus Mirko?”
“Da, jaz sem, jaz!” odgovori hibiskus Mirko. “Potrebujem te, draga Majda. Pridi hmeni, tako mije vroče…”
Senca majda se zakrohota kot prasica (kakšrna je) in zarjove: “MUAAAAAAAHAHAHAHAHAHAHA! Hibiskus Mirko! Jaz vendar temorem htebi! Tiboš moral priti hmeni!”
“Kako naj pridem htebi”, dé hibiskus Mirko, “ko pa še hoditi nemorem. Sajsem breznok! Inše fkoreninjem v matero Zemljo.”
(*pravličar naredi požirek tazelenga*)

Senca Majda se le zlobno zasmeje, nato pa se pogrezne nazaj v sen, kjer ajdla in je senca.
Hibiskus Mirko je biv žalosten. Žalosten kot dr. Le Kay! Britke sovzé je točiv inu se v hlačke pomočiv. Pa vseeno mu je bilo.
Nakar!
Nakar se spusti zneba angelček Poniglavček in presadi hibiskus Mirkota fsenco.
Hibiskus Mirko je bil zelo vesev, angelček Poniglavček pa je dobil redno slu
redno službo v nebesih.

KONEC

AMPAK!
Proti popoldnevu se Sonce Mojmir pomakne na drugo stran in znjim tudi senca Majda!
Hibiskus Mojmir znori od vročine, senca Majda poči ocmeha, angelčka Poniglavčka vržejo znebes na zemljó, kjer bo beračil v neskončnost, sonce Mojmir inu mili neb Anže, pa zapojeta zaključno pesem.



TROBÉNTA
Saturday June 24th 2006, 8:12 pm
Filed under: basni, spomnem se

Oče mi je podaril trobénto. Takrat sem imél sédem lét in bil sem še mlad. In majhen. Trobénta pa je bila velika. V njéj sem večkrat prespal, kadar so me mati zaradi nevzdržnega tróbljenja vrgli iz hiše. Postavil sem jo na vrt med oleandre ter se skózi ustnik splazil vanjo. V zvóčniku sem se zvil kot mladi jéžek in sladko zaspal.

Néko nóč pa me je takó prebudil nenavaden hrup. Ali, bólje povédano, ogabno cviljenje in kruljenje. Prihajalo je nekjé od spodaj. Začél sem kopati. Kar sem uglédal me je močnó presenétilo, pa tudi globoko presunilo ter nenavadno osupnilo. Bil sem, kot sem bil takrat, ko sem očéta prvič videl v dekolteju, ko je prišel z operacije. Kar sem zaglédal zakopano v zemlji, je bil majhen odójek, katérega smo ta dan na pól pojédli, pól pa ga vrgli psu, katéri ga je po vsej verjétnosti zakopal tu. Bil je živ. Pa odójek tudi. Slédnje me je še bólj presenétilo, kot dejstvo, da je bil živ pes, ki sem ga pozno popóldan hudičevo zbrcal, ko sem ga videl urinirati na očétovo pósteljo. Na mamini póstelji pa se je žé šopiril kup pasjega dreka. Oče in mati namreč spita v lóčenih pósteljah, ker oče ponoči odurno smrči, mama ga pa ne mara. K mami pa se pozno ponoči v pósteljo vtihotapi ljubček, ki se, še préden petelin zjutraj zahrope, žé pobere iz njé. Oče pa zeló trdnó spi. Žé móra biti dóber človek, da ima takó miren spanec.

Nakar je odójek spregovóril:
- »Poslušaj, pankrt…«
Brcnil sem ga v oči. Gotovo ga je zaskelélo.
Ko sem se zjutraj prebudil, je žé poginil.

KONEC

Nauk: Če te v očéh zaskeli, se pripravi na skorajšnjo smrt.