Limfna drenaža sestre, prepir Emo najstnic in ličenje žalostne Barbre Streisand
Friday June 10th 2011, 8:17 am
Filed under: svašta majka rodi...

Začélo se je s sestro. Sónčila se je in iméla na hrbtu gromozanske klobase in en gromozanski vozel. Ker sem bil pred kratkim na masaži (tajski) in tórej vém vse o njej, sem se ponudil za mazažo, limfno drenažo.  Nékaj časam sem masiral tiste klobase navzgor in potém še navzdol. Začéle so izginjati pa tudi vozel se je začél manjšati. Nekako sem ga prignal zeló majhnega do konca hrtbenice, nastavil na konec brizgalko in ga potégnil vanjo. Postala je pólna »limfne tekočine«. Zanimalo me je, če je tisti vozliček nótri, ob enem pa sem se bal, da sem ji posrkal ven kaj življenjsko pomémbnega. Vijetnamsko nujnega, če hóčete. Ker je bila tekočina malo motna, nisem jasno videl, če je »vozliček« sploh nót, zató sem se odlóčil spraviti ga do konca brizgalke. Počasi, zeló počasi sem bat brizgalke začél potiskati navznóter. Počasi. Počasi… Po kakšni uri sanjanja, sem ga končno prignal do konca, ker pa sem preveč pritisnil, ga je odjebalo ven in nikóli več se ni vrnil. Morda sem za védno izstrélil vitalni dél svoje sestre v galaksijo in se je na nékem oddaljenem planétu razvilo življenje.

Ker vse tó kar naenkrat ni biló več pomémbno, je bila žé nóč in pred hišo sem stal, na dvorišču in poslušal dvé najstnici, kakó se lišpata za ven in se prepirata zaradi nesmiselnih stvari. Eno najstnico užali ali razburi vse, kar ta druga reče. Tadruga je najprej malo iz sebe, saj ni prav nič, kar reče ali naredi, potém pa ji je vse skupaj samó še sméšno. Imata róza in vijólične lasé, make-up ustréza sub kulturi, katéri »pripadata« (émo el nék šit), za nima pa v vrsti srédi vaške céste stoji  recimo mu ducat najstnic, ki so žé namazane, urejene in pripravljene za odhod. Šli bódo, jasno, na Metélkovo. Prepir med najstnicama traja približno 4 ure, ves čas odhajata nékam, da ju potém glédam v kopalnici, kakó se mažeta, nató se vrneta na césto, kjér ju zópet glédam in poslušam, kakó se prepirata. Védno téžje sem tó prenašal, postajal sem živčen in utrujen od prepira (pa takó lušni najstnici stabli), zató se odlóčim, da bóm šel nazaj v hišo. Med odvračanjem pogléda od ulice, le-ta pristane na oknu 90°sosédnje hiše. Tam se v črni, prozórni obléki in takistih šnélfukarcah pred ogledalom za na Metélkovo rihta Barbra Streisand. Izgléda otóžna, stara, sama.
Grém vhišo.

Stópim v sobo. V njej najina póstelja. Razsvetljena, čeprav  nobena luč ne gori. Zeló sem utrujen in zaspan. Razmišljam, da bi šel tudi sam na Metélkovo. A Ona utégne vsak čas priti. Več lét je bila v planinah, kjér je pasla živino brez GSM signala. Kaj, če pride in me ne bó? Sama, samcata, bó légla v mrzlo pósteljo in ko se vrnem, je morda ne bó več. Utrujen sem in zaspan. Odlóčim se, da bóm vseeno šel, saj je le Metélkova. Poglédam se v ogledalo, če sem obrit. Iz njega in po glavi mi poganjanjo trde, zelene, vraščene dlake.

Zbudim se utrujen in neprespan, s pomečkanim obrazom.