Dragi kobra, naravnos čudovito. Zelo občutno.

In koristno. Namreč:

1. Če si dobre volje, ti ta komad pove: veliko je na svetu trpljenja. In potem se končno zaveš, kako grenko je življenje.

2. Če si slabe volje, ti ta komad pove: ne gre ti tako grozno, kot črncem v afriki.

3. če si v globoki depresiji, imaš dve možnosti:
3.a) Se odrešiš s skokom skozi okno.
3.b) Se soočiš s tem, da se je treba odločit in se odbiješ od tal in postaneš srečen in prilagodljiv človek.

Res, tvoje pesmi so naravnost zdravilne! Hvala ti za to, da to deliš z nami!

Uška

[11:52:49] Bine Tu says: tóna piš: Kobrowsky tvega, vendar ničesar ne prepušča naključju… glasbena osebnost, primerljiva s Horowitzem, Paderewskim in Rahmaninovim pri oblikovanju sloga za drugo dobo. Vsako noto odigra natančno, z izjemnim občutenjem, izrazom. Jee celoten orkester. Igra dvesto let pred svojim časom. A žaljivo je primerjati Kobrowskega igranje z igranjem katérega kóli pianista. Žaljivo, ker… je njegova glasba tako neskončno boljša od tiste ali katerekoli, ki se je spominjam.

SVIIII NAAAAAAAAAAAAAAAAAAA
skrégan negovo rim

Opravičujem se za prejšne komentarje, ki sem jih napisala zgolj iz zabave (lahko jih, Jan, tudi zbrišeš), oddolžila se bom s pravo kritiko in upam, da ti bo, Jan, to pripomoglo k umetniškemu razvoju, saj si ga tako želiš.

Škoda, da se Kobrowsky ni dotaknil tudi kakšne globje teme. Pri skladatelju kot je le-on, bi poslušalci pričakovali poglobljene teme o bolezni in revščini. A teh tem se Kobrowsky le rahlo dotakne in že odvihra v druge teme. Njegova postmodernistična valovanja in snovanje idej, ki so osnova za njegovo umetniško delovanje, so že daleč naprej od pričakovanega modernističnega pristopa k čustvom in človeku kot individumu. V svoji jasnosti je Kobrowsky vseeno do določene mere nerahločuten, saj je njegovo občutenje sveta le delno in občasno zelo čustveno, vmes pa zelo racionalno in prizemljeno.

Kobrowsky ima torej vse: čustva, razum, preciznost in navdih. Svojo čustveno vznemirjenost koristi le na trenutke, uravnava jo z racijo in nam podaja premišljene razlage o življenju in o celotni strukturi družbe. Znova in znova nam govori na duhovit in prefinjen način interpretacije zgodb, ki jih poznamo vsi.

Nikakor ne moremo primerjati Kobrowskega z Chopinom, saj se slednji svojim čustvenim odgovorom na svet popolnoma prepusti, medtem ko si Kobra zastavi konceptualne cilje, ki so bolj vezani na kompleksnejše strukture.

Sicr, nera zumm, kajsi hotla stémpo védat, ampak prjatu, xe bólra zume, nave like be séde, jeréku, daje kul.
Dj povéjše dasm postavn, padamam močneroke.

Pr jatelj mije zdajra zlóživ neka tére be séde invidim, daje rés fino. Hvala tiza tébe séde!

A laične ocene pa ne veljajo? Pf… še žal ti bo
Vsak je postavn, če ga kdo postavi. Roke pa imaš močne, sam še vedno se jih da zlomit

Vsakaroka seenka dzlómi.
Lajični teolóh.

pejt u rt

Nóci žé ti.

A ne gredo v rit sam pedri:S

@uška:
sori, knism pruga kumen tarja splohpre bróv (vidu). nismga namre čvidu. čebi ga, ne préku daje Adrijan Avgustus film ižupe pre plavov.