(šena prilika oplanšarju Guti)

Srédi gózda, srétpla nine,
sitni bik v Guto rine.
Guta silno gao dganja,
bigga moti srédi scanja.

Nav zdolpo deblu cure kteče,
Guta biku glasno reče:
“Sajvémda mótš meza tó,
kermeni teče bólmo čnó.
Dasi ravnos póvnfov šije,
pusčlo véka, daseu ščije!”

Bixev žaljeno o brne,
Guti pravni čneo dvrne,
zgoljse rasko rakpo stavi,
dvigne nogo, ritna stavi,
potlej papo časi stiska,
guto paza suje Driska.

Kajsevtéj zgódbi na u čimo?
Nič! Léslatko sesme jimo.
Naj sprémljanas no čipre čute,
men talna slikav srane Gute.