Danes ponoči sem z Ótonom Župančičem med drugo svetovno vojno v gózdu próti némški ekipi igral paintball.
Bila sva skrita za kupom dračja, mimo glav sonama švigale črne barvénke s svatikami (črnimi).

Nedaleč stran se je slišalo grmenje boja, ne boja, mesarskega klanja. Žvenket bajonétov in grom pušk je prekinjal prijétno kramljanje o tém, če si Turek iz Ótonove pésmi zasluži  vstop v É U. Ko je švabom zmanjkalo kuglic, sva si oddahnila in lahkó smo vrgli na žar.

Kakó in če se je končala bitka malo bólj stran, pa vedo samó preži véli. Jaz navijam zanaše!