O PONIGLAVEM ANGELČKU
Monday April 09th 2007, 12:25 am
Filed under: basni

Nekoč, za davnimi časi, pred devetimi gorami, je živev hibiskus zimenom Mirko
Mirko je svoje dni rad v miru cvetel pod mililm nebom Anžetom in piskal vesele pesmi.
Nekega dne pa se mu je od vročine stemnilo in se je zadrl:
“Mili Neb Anže, nehaj zganjat tako vročino, meni bojo osi listeki otpadli!”

Mili neb Anže je ravno ničhudega sluteč vedriv tam zgoraj in je bil prav presenečen, ko je slišal hude besede izust hibiskusa Mirkota, ter je skoraj spustil sonce in pet ptičkov, da bi padli nazemljo in se razbili u über.
Mili neb Anže se skulira in se mirno zadere nazaj: “Prokleti hibiskus Mirko, kaj si ti neumen, kaj še nisi slišal za sonce?! Ono je tisto, ki te greje, ono je tisto, ki te žge!!!”
Sonce Mojmir se je le nagajivo namuznilo, hibiskus Mirko, pa je ostal zaradi prejšnjega dretja čisto brez glasu in še 3 tedne ni mogel govorit.
“Kaj naj zdaj?” je pomislil hibiskus Mirko. “Kako naj preženem sonce? Kako naj stišam vročino? Ko bi se vsaj lahko vmakniv fsenco!”
Hibiskus mirko pogleda proti senci Majdi in ji reče: “Hej, senca! Senčica!” Majda se obrne proti hibiskusu Mirki.
“Kdo me kliče? Si ti, hibiskus Mirko?”
“Da, jaz sem, jaz!” odgovori hibiskus Mirko. “Potrebujem te, draga Majda. Pridi hmeni, tako mije vroče…”
Senca majda se zakrohota kot prasica (kakšrna je) in zarjove: “MUAAAAAAAHAHAHAHAHAHAHA! Hibiskus Mirko! Jaz vendar temorem htebi! Tiboš moral priti hmeni!”
“Kako naj pridem htebi”, dé hibiskus Mirko, “ko pa še hoditi nemorem. Sajsem breznok! Inše fkoreninjem v matero Zemljo.”
(*pravličar naredi požirek tazelenga*)

Senca Majda se le zlobno zasmeje, nato pa se pogrezne nazaj v sen, kjer ajdla in je senca.
Hibiskus Mirko je biv žalosten. Žalosten kot dr. Le Kay! Britke sovzé je točiv inu se v hlačke pomočiv. Pa vseeno mu je bilo.
Nakar!
Nakar se spusti zneba angelček Poniglavček in presadi hibiskus Mirkota fsenco.
Hibiskus Mirko je bil zelo vesev, angelček Poniglavček pa je dobil redno slu
redno službo v nebesih.

KONEC

AMPAK!
Proti popoldnevu se Sonce Mojmir pomakne na drugo stran in znjim tudi senca Majda!
Hibiskus Mojmir znori od vročine, senca Majda poči ocmeha, angelčka Poniglavčka vržejo znebes na zemljó, kjer bo beračil v neskončnost, sonce Mojmir inu mili neb Anže, pa zapojeta zaključno pesem.



No Comments so far



Leave a comment
Line and paragraph breaks automatic, e-mail address never displayed, HTML allowed: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

(required)

(required)