TROBÉNTA
Saturday June 24th 2006, 8:12 pm
Filed under: basni, spomnem se

Oče mi je podaril trobénto. Takrat sem imél sédem lét in bil sem še mlad. In majhen. Trobénta pa je bila velika. V njéj sem večkrat prespal, kadar so me mati zaradi nevzdržnega tróbljenja vrgli iz hiše. Postavil sem jo na vrt med oleandre ter se skózi ustnik splazil vanjo. V zvóčniku sem se zvil kot mladi jéžek in sladko zaspal.

Néko nóč pa me je takó prebudil nenavaden hrup. Ali, bólje povédano, ogabno cviljenje in kruljenje. Prihajalo je nekjé od spodaj. Začél sem kopati. Kar sem uglédal me je močnó presenétilo, pa tudi globoko presunilo ter nenavadno osupnilo. Bil sem, kot sem bil takrat, ko sem očéta prvič videl v dekolteju, ko je prišel z operacije. Kar sem zaglédal zakopano v zemlji, je bil majhen odójek, katérega smo ta dan na pól pojédli, pól pa ga vrgli psu, katéri ga je po vsej verjétnosti zakopal tu. Bil je živ. Pa odójek tudi. Slédnje me je še bólj presenétilo, kot dejstvo, da je bil živ pes, ki sem ga pozno popóldan hudičevo zbrcal, ko sem ga videl urinirati na očétovo pósteljo. Na mamini póstelji pa se je žé šopiril kup pasjega dreka. Oče in mati namreč spita v lóčenih pósteljah, ker oče ponoči odurno smrči, mama ga pa ne mara. K mami pa se pozno ponoči v pósteljo vtihotapi ljubček, ki se, še préden petelin zjutraj zahrope, žé pobere iz njé. Oče pa zeló trdnó spi. Žé móra biti dóber človek, da ima takó miren spanec.

Nakar je odójek spregovóril:
- »Poslušaj, pankrt…«
Brcnil sem ga v oči. Gotovo ga je zaskelélo.
Ko sem se zjutraj prebudil, je žé poginil.

KONEC

Nauk: Če te v očéh zaskeli, se pripravi na skorajšnjo smrt.



Spolni položaji #1 – Backstabber
Saturday June 24th 2006, 2:26 pm
Filed under: ka kóse fuka

Zadnjič sem dobil pismo, od nekega bralca mojega bloga, podpisanega kot Davor S.,v katérem se pritožuje da jima z deklétom ne uspe séksati z zadnje strani dekléta ter me prósi za nasvet. V pismu se tudi boji, da ima dekle preveliko zadnjico, on pa premajhen pénis.
Ker me takšne stvari védno pretrésejo, sem se odlóčil, da bóm odprl rubriko “SPOLNOST” ter poizkušal v njej reševati vaše probléme. Za enkrat mi asistira moja morska priléžnica, a če bó naval velik, jih bóm potreboval še več. (Oglas bó pravočasno objavljen na mojem blogu).

Sicer pri naju ta položaj, t.i. “backstabber”, še ni na vrsti (pride pa kmalu, ampak pred njim sta še “dirty sanchez” in “paralised butterfly”), ampak sva si rekla: “koji kurac, jebeš knjigo “S pravilnim vrstnim rédom do popolnega spolnega življenja” in sva se bržkaj polotila “beksteberja”. Ta položaj zahtéva svójsten pristop in mnógo začétnikov na začétku naredi napako in se ga lóti z napačne perspektive. Tudi midva sva se ga. In naj ti povém, velikóst zadnjice tu nima nobenega vpliva, saj morskina ni niti malo prevelika (na njó kómaj postavim pivo in čips).

Prvi poizkus je bil porazen. Nikakor mi ga ni uspélo spraviti nótr in sem se še sam ustrašil, da imam premajhnega. Potém sva si vzéla malo pavze, spila eno kavo, vzéla list papirja in začéla risati vse móžne situacije.

Pri prvem poizkusu je šló vse naróbe. Morsko je začél boléti hrbet, ko je bila sklónjena in pri miru 15 minut, med tém, ko sem se jaz trudil, ciljal, drgnil, ukrivljal in se jezil na pénis. Ni šló. Nisem je niti doségel. Parkrat sem jo oplazil z glavico po ritki, tó pa je biló vse.

Slika 1:

Po še eni kavi sva ugotovila, da bi mogóče šló lažje, če bi jo jaz glédal v hrbet in ritko. Takó bi bil še bólj vzburjen, pa še videl bi, kam usmérjam svój pénis. Poizkusila sva, obrnil sem se tako, da sem glédal próti njej in ne več stran od njé, a rezultat je bil podóben kot prej, razlika je bila le bolečina v mojem vratu, ki je bila zdaj prisotna, prej pa ne, kar je póleg vsega zeló slabó vplivalo na erékcijo mojega pénisa.

Slika 2:

Na vrsti je bila sevéda še ena kava in masaža vratu. Ko sem se počutil bólje, sva se zópet poglobila v razmišljanje. “Morda pa je rešitev vendarle v sukanju!”, se je oglasila morska. “Ampak, saj sem se vendar zasukal!!”, sem ji ogórčeno odvrnil. “Žé, zasukal, žé”, me je pomirjala morska, “ampak – a si zasukal vse, kar je móžno?” “Zasukal sem glavo.” Sem rékel. “Hmm… naj zasučem še tórzo?” Sem spét rékel. Nemudoma sem ga. Zaskual namreč. Tórzo. Ker sem mnógo bistrejši od navadnega slovénceljna, sem se v momentu znašel. Z zasukanim tórzom. Brez pomisleka. *zasuk* In tórzo je bil zasukan. Najprej sva poizkusila na suho, samó z nakazovanjem spolnega akta. Takó nekako kot v filmih. Le brez romantične glasbe in nadléžnih kamermanov. Počutil sem se kot Antonio Banderas.
Nastópil je čas za pravo akcijo. Prižgal sem pórnič in kmalu dobil erékcijo. Igrala je Jenna Jameson. Naslova ne vém, ker morska nikoli ne previje kaséte na začétek. Takó da sploh ne poznam zgódbe, začélo se je kar nekjé srédi séksa. No, ampak namen je bil doséžen. Obrnjen, kakor sem bil, sem svój pénis z lahkoto porinil v morsko vagino in še dlje. Spolno sva občevala od zadaj. Brez težav. Počutil sem se kot Ron Jeremy. Uspélo nama je! Prepričan sem, da bó uspélo tudi tebi, dragi D.S.. Prepričan!

Slika 3:

Lep pozdrav in obilo séksa od zadaj!

p.s.
Za reševanje problemov sem vam na voljo na naslovu: kobrowsky-sexed@revija.net.
In zapomnite si: če imate težave v spolnosti, imam jaz še hujše!



Kajsm méudonza zajtrk / kosilo
Sunday June 11th 2006, 2:38 pm
Filed under: dogaja

Šalco kave + 300g rumkugl.

I feel different.



Ro diuseje Ante Krist
Tuesday June 06th 2006, 6:06 am
Filed under: dogaja

Rodiuseje Ante Krist.

Usenaj bóljše!



Kordón bléu
Sunday June 04th 2006, 6:48 pm
Filed under: ka kóse kuha

Kuham si kordón blu. Kuham siga naólju, vponvi, prizmérnem ognu.
Vsesem zažgal. Zraven bomjédle črn kruh od včéraj.

recept pripravil: Kobrowsky



Módrci
Sunday June 04th 2006, 4:30 pm
Filed under: znanost

Eni módrci majo ful zapletene mehanizme. Zdajmi gaje končno uspélo prelisičit. Ampak semipa nčveč neda :/



Nespéčnost
Sunday June 04th 2006, 2:54 am
Filed under: Pésme

NESPÉČNOST
(ép)

Nekóč je živél Kralj, kini mógel spati,
Zatóje dal sle po dežel’ razposlati.
Naj najdejo vse najbóljše zdravnike,
Na dvór naj privléčejo čist vse iz té klike.
Če koga ne najdejo, naj rajš zamolčijo,
Sicer jih s korbačem čez hrbet dobijo!
Tudi nagrada je zraven – se ve,
Za njega, ki da Visokosti da spé.
Standardna réč – princéska in grad,
Da le visočanstvo moglo bó spat!

Zberó se króg grada razni mazači,
Zdravilci, mizarji in nakladači,
Gódci uspavank, krojači pižam,
Dab’ čimpréje ga uspaval’ in lahkó pol šli dam.

Mazač je na Kralja tri žaube namazal,
Ga vlekel za ušesa in osle mu kazal,
Se na nós mu pofočkal, kot da tam je zapik,
In žé ga je Kralj dal obesit naštrik.

Vidévši morijo, ostali vzrojijo,
Šele biriča pést duhove umiri.
Na novo pripravi se Kralj terapijo,
Zdravilec, naslédnji na vrsti si ti!

Zdravilec zelišča svoja pripravi,
Jih nékaj naréže, mal’ célih pusti,
S célimi Kralj se skoraj zadavi,
Zdravilcu pa glava pri nogáh obleži.

Naslédnji v vrsti stal je mizar,
Pógrad njegóv je kanil spanec obljubit,
A svoje življenje je dél v nemar,
Ko Kralju pozabil je prstan poljubit.

Naslédnji na vrsto pravljičar pride.
Bódo zgódbe njegove zazibale v sen?
Brez sna dolgočasi se Veličanstvo Kraljévo,
Nakladača pa vržejo biriči ven.
Premetava po postelji visokost se kraljéva,
Obupaje nad spanjem tó nóč in še kdaj,
Bó mar pévec, ki kraljéstvo célo opéva,
Lahkó Kralju podaril spalni ta raj?

Na stopnico povzpne se, pévec preléstni,
Na lutnjo zabrenka, zagruli miló,
A brž glas mu zamre, ko v pohoti objéstni,
Za zadnjico zgrabi kraljévo gospó.

Kralj podočnjake ima kot dva žaklja,
Oči ima rdéče kot kri iz srca,
Boji se žé da ne učaka té sréče,
Da se najde junak, ki spanca mu da.

Pride pred Kralja krojač s svojo dréto.
Pokaže pižamo, do vrha glave zapéto,
Ki da Kralja ponesla bó v sladki svét sanj,
A na luknjo pozabi in vmre – teleban.

Zadnji v vrsti je stal dvórni norček.
Pa kaj bóš le stóril, neumni ti škorček?
A préden odsékam tó neumno glavó,
Pokaž’ mi kaj nudiš mi v zaméno za njó!

Blesavi Buček razkorak se postavi,
Mu Kralj oponese: “Ti nisi pri pravi :P
In norec ta dvórni je pravzarés nor,
Z vodikovo bombo uspava cél dvór.



STARI LJUDJE SO ŠE VEDNO UPORABNI
Sunday June 04th 2006, 2:30 am
Filed under: Pésme

STARI LJUDJE SO ŠE VEDNO UPORABNI
(péti na melodijo Po jezeru sréd Triglava)

Od starga ata umetna noga v kaminu zdaj cvrči,
Nam toplo je in vseeno, če starga ata kaj boli.
Tihe ptice, bledo lice, vidi se da mu je bed,
Nam pa ogenj tiho greje hišo stene in parket.

Ko pa ogenj bo pojenjal in nam zopet bo hladno,
Bomo babico zgrabili za roke in za nogo.
Jaz polil jo bom z bencinom, ti prižgala svečico,
Pa nam zopet bo prijetno pa še jédl ‘mo meso.



POSUŠENE RASTLINE ALI ZNAMKE?
Sunday June 04th 2006, 1:45 am
Filed under: znanost

Onidan, žékar nékajlét od tega, sva s Špélco debatirala, kaj je najbl l337, pakaj najbl h4×0rr4. Nakonc sva ugotovila, da herbarij čist 0wna. Sevéda jebló tréba njemu v podpóro spisat en elaborat, danau gdókej sikou. Duzdej šenbenni sikou. Sajmenne. Špélaj papol zginla. Špéla: četóle bereš, atij gdókej sikou???

téma: POSUŠENE RASTLINE ALI ZNAMKE?
(pomen Herbarija in Albuma v dobi new age-a in informacije)

Jaz mislim, da je herbarij bólj praktičen, saj ga v priméru svetóvne lakote lahkó pojéš. Znan je tudi primér iz Gvinéje Bisav, kjér je Nomi Mboro s svojim herbarijem, ki ga je naredila, ko je bila stara 6 lét, nahranila svojega mlajšega brata in mater (oče je umrl v hudih mukah, ker je od lakote oslepél in ni našel v kuhinjo) ter jima s tém rešila življenje, saj je bil praznik in so se trgovine odrple šelé ob 12h, oče pa je prejšnji dan pozabil nakupiti živeža za zajtrk (za kar ga je doletéla zaslužena kazen – od lakote je namreč oslepél in ni našel v kuhinjo, kjér je 12 létna Nómi žrtvovala svój herbarij, ki ga je naredila, ko je bila stara 6 lét in takó mlajšemu bratu in materi rešila življenje).

Herbarij je mnogo bolj praktičen, je odlóčno zatrdila Špéla. Jaz sem na faksu morala pripraviti herbarij, in ko sem ga pred enim mesecem spet gledala, sem ugotovila naslednje: Ne samo da imam tam zaloge rastlinske hrane, ampak tudi Živalske. Notri so se mi namreč zaredili majhni hroščki, k mi bodo pojedli rastlinske zaloge, ob tem pa se bodo sami zredili in si bom čez nekaj mesecev lahko privoščila pošten mesni obrok.

Herbarij je mnogo bolj praktičen, je ugotovila Mala Karmen, ko je ta stavek žé stóenaindvajsetič napisala na šólsko tablo. Kazen jo je doletéla, ko je pri biologiji in katekizmu izjavila, da bi mórali ljudjé več časa posvetiti znamkam, kot pa herbarijem, saj so znamke veliko bólj zanimive in imajo nazóbčane robove, kakršne ima v (njénem) herbariju samó régrad. Stavek je imél političen prizvók, zató se je s kaznovanjem strinjal cél razred in dejstvo, da so namésto pouka v razrédu šli nabirat trpotec in ivanščice za herbarij, ni imélo pri njihovi odločitvi prav ničésar opraviti.

Seveda to, da so šli v prelepo naravo, namesto da bi sedeli v stari zatohli učilnici z umazanimi okni in odpadajočim ometom, ni imelo nic opraviti pri njihovem razsodnem in pravičnem odločanju. To, da je izjavila da so znamke bolj zanimive je bilo cisto neodgovorno – najverjetneje je bilo to posledica zaužitja prevelike količine lepila z zadnje strani znamk, kar je nekoliko zameglilo njen pogled na svet.

Zameglilo do te mere, da se je dala za 300 lét v herbarij in ko je prišla ven, je biló vse drugače. Od soródnikov je bil živ lé še mlajši brat, ki pa ni znal brati, saj je imél težave s prebavnim traktom.

“Ne zna brati zaradi težav s prebavnim traktom? Ali ni imel tudi nekih težav z desnim sluhovodom, ker si je kot majhen otrok notri zapičil svinčnik in so starši menili, da je to mnogo lepši okras kot uhan in mu ga zato niso nikoli odstranili? Morda pa je prav to vzrok, da so mu pri petnajstih letih odstranili levo nogo in se zato nikoli ni naučil brati.” je ugotovil zdravnik ter mu predpisal vitamine. Ko je brat odšel, se je zdravnik usédel za posébno mizo s cvetličnimi lončki, odklenil skrivni predal in iz njega potégnil herbarij. “Kakó imeniten je in kakó sréčen sem lahkó, da ga imam”, je pomislil. Poljubil ga je in pobóžal, nató pa se je lótil dodelave. Najprej si ga je sevéda célega še enkrat oglédal in preštél vse bilke, ugotovil da nobena ne manjka in da so vse prisotne ter še enkrat pomislil, kakó je imeniten in šik. Isto je pomislil še zase ter se z désno roko potrepljal po lévi rami. Nató je zaljubljeno poglédal próti kaktusu velikanu, mu pomižiknil, pljunil v dlani, si jih pomél ter se z meditacijo pripravil na herbariranje velikega bodičarja.

V vsej svoji herbaritveni vnémi je postal malce nepazljiv in se neródno zbodel na bodici. Tóda na bolečino je takoj pozabil, kajti ugotovil je nekaj groznega……………….. bodica se je pri tem zlomila:((((((((((((((

Tó ga je na vso móč ohromilo. Premikal je lahkó samó še ušésa…

Vsake toliko je zbral vse svoje moči, da je lahko trenil z vekam, da se mu niso oči popolnoma izsušile.
Čez nekaj trenutkov ga je zvilo v želodcu. Pričel je bruhati. Izbruhal je majhnega otroka. In otroček se je brž odplazil na bliznji travnik in pricel nabirati rastline za herbarij:)

Ker herbarij je kul in bólši od znamk.

KONEC



Kakósem prišeudo sobe (ali zakaj mamo doma tókméjhn balkón)
Sunday June 04th 2006, 1:33 am
Filed under: spomnem se

Kosem bilše majhen, semse poléti radsónčil nabal kónu. Sevéda samópo léti, pozimi miniso pustili, kerso rekli, daje mras. Dédek Mras mejepa lahkó méu u naróčju, preklét pedofil! Tójbló paurédu! Pazmérsm kejbédnga dobu, kšno pobarvanko, alpa flomastre. Pakvanaj fant spobarvanko, jebemti! Pol sem pa use znavadnim svinčnikom pobarvou, desoble use rizbice sive. Poso parekl “fant ma posében pogled nasvét.” Mama tije posébna, js hóčm sam pištólo pa avijón! Avijón sem pol enkrat dubu, ampak sam ga móral sam sestavt. Valda, dapolni letu!!! Pasmatr. Nék lesén zaskp zlépt. Gdópaše léta vlesénih avijónih! Ma dej, rajbóm tih.

Uglaunem. No in sem se polét sónču na tistem balkónu, biuje fulvelek pa ograjo jeméu. Spal sem takrat še v starševski sobi. Verjétn zató tókcajta nism dubu sestrce. No in tkó se endan sončem do osmih zvečér in v vsem tistem divjem sónčenju zaspim. In naslédn dan isto. In k se člóuk enkat nečésa navad, teškó navado spremeni. Tutčej mlt. Stara, navadna, želézna srajca, kukr praujo. In pol se zgléda mau ustrašjo, kva jes usak večér na balkónu drnjoham, padabó počas hladnó, paše nevihta jebla enonóč, meje mat pršla spolivinilam pokrit, pakamne jedala gor, daganep otpihnl. Pakosm šou naskrét, meje butnl obsténo, dasm méu usoplavo hrbtenico. Uglaunem. Endan sepa spraujo okól mene opéke polagat. Zlépl so jih skup zmalto, dejih neb otpihnel. TKókt pulivinil. Puli vinil jetak puli iz vinila, k sem ga nosu, koje dala mama volnénga prat. No, enkat na vétru miga jepa odpihnl. Samtóje zagdaj drugič, k se bóm spétspómnu.

Uglaunem.
Tkó pol pozidajo vse okól mene, pame nót zazidajo. In sem končno méu svojo sobo. Kakšn tédn poznej, paše lukno zavrata nardijo, dasm lohk vn šou. Uzun jebló pasploh supr, k sm šou lohk nazaj nót usvojo sobo. Kók mi je bló sam kul! Sploh pa, k sm enkrat še pójslo fasou, papisalno mizo. No, kmalza tém, kosmse iselu istarševske spalnce, smpaše sestrco fasou. Kukó, tósomipa tutop védal, samtójpa žésploh čistréta zgódba. Sejom gdajspómnu.

Ja, patiste béle sténe nisosmélebit preveč prazne, denebló kt vnorišenc, somipa gobelin naštrikal. Gobelin, tójtkó kot ena pobarvanka, samda namest zbarvicam, jozvóuno pobarvaš. Seprau: ubiješ óuco, ji odreš vóuno, jopo barvaš zrazličnimi barvami, polpa kóščke naeno tako plato zlukncami prlépš. Kt en kolaž. Tósemi zdizdej maubo lano, samta krace minizdél. No, natémgo belinu stabla dvazajčka. Enpa šen. Enje jédu korene, enje biupa lačn. Unta lačn semije smilu, kukr semi smili somalska déca, kojo glédam vnešenl điogrefiku alpa nasienenu. Nčkej dost, ampak lušn pazapo glédat ni. Zatósemse odlóču, dabóm tadrugmu zajčku narisov koren. Kerbarvic nism lihméu prirok, zajčk jepa bóhvégdaj nazadne jédu, semvzéu ÉDIGZ, pamu enga lepóna risou utačke. Zglédou jepa kt hren, kjebiu béu pause, zajčk pahrena zgléda nemara. Kr un hren ješekr gor.

No, uglaunem, balkón jezdej fulmanši, karmije začél naróbe hodet, kosem mauzrasu, k nism mógu useh bejb gor prpelat, ampak sozmér kašne tri, štér ocpót čakale. Ja.
Pa kopalence tudnismo mél vzgórnjem stanovanju, ampak smohodil enštuk niži, hstarimami srat. Razn fotra, k je naskrivaj hodu odtakat nabal kón, kena druhkonc, pamislu, daga nobenne vit. No, madga jevidla, paso enga lébga dné šenega zazidal. Čezkašn tédn sopršla ševrata, deje lohšu vn, čezpóuléta sopa šeškólko paumivalnik inštaléral, paše enškaf za umivat, dókler tastara nista zbrala zaeno spodóbno bano. Polsmo jopa mél. Kopalnco.

Čepróu fotr šezdej rajš nabalkónhót scat.