ufrancijo
Friday May 26th 2006, 11:32 am
Filed under: nékam grém

Ta prvi dan se je pokvaril avto. Malo čez italijansko mejo. Malce čudno je vzdihoval, ko sem stopil na gas, zató sem poklical AMZS, kaj mi je storiti, saj oni so starejši in več vedo.
Tam so mi dejali, naj pokličem z SOS telefóna na obcéstnem postajališču, kjér sem se ustavil.

Pokličem, francóz pa ni razumel angléško in ostalih jezikov razen francóščine (semprašav šprehenzidojč, parlate taljano, talar svenska, govorite hrvacki, aznaš sluvénsk)

jaz mu pa razlagam, kakšne zvóke spušča avto in vse. polpa prav “aj tok tu mehanik”.
in ga ni….

in čakam in čakam tam pri telefónu…
in nič.
polpa pokličem nazaj, parečem: “helov, ic mi egen, heu ju tokt tu zi mehanik?”

paprav un: “zi mark, vot iz zi mark?”.
parečem: “lanča libra”.
pa on: “la… lankia?”
jaz: “lanča”
on: “lankia… lans… lank… la…???”

pajaz: “SEND D BLADI MEHANIKS, JU STUPID FRENČ PERSON!!!!”
pa on: “aj send di mehanik”
pa jaz: “vot tajm zi mehanik kom?”
paon: “tventi minc”.

in čez kake polure do 40 min. končno pride.

inpol naju odvléče do Mentóna (prebere se »Montó«), enga mésta, kakih 30 km stran, zaračuna 150 eur, al 145, polpa še nóčjo vzét unih kupónov od AMZS, oz. jim nibló jasno kaj tó sploh je. (čeprav jim na sténi piše, da sprejemajo vaučerje od nešnl turist al motor asosijejšn, alkvajtist kurac).

popa rečejo, dabómo jutr poravnal in prijazni šofer šléparja (Fabrice Usmiljeni) naju odpélje do enga hotéla

(pamorski jebil séksi)

ta je bil edin prjazen (Fabrice, ne hotél, hotél je bil povsem indiferenten do vsega), pa še en star mudél, k je némško znal, ni pa védu kaj je urlaub, pa je uporabu francósko besédo, ki je nisem poznal, pol je pa réku vakacjón al néki, pa sem ga razumu, če mava nastanitev, pa sem réku ne, tkó da še téga nevé, da sva rés na dopustu.

no, vglavnem, zjutraj kličem tajnico tja (tam so mél samo plac za odvléčene avtomobile deponirat, nč mehanikov, čeprav jim piše nahiši “MEHANIQUE”)

in prav, da… nevém kaj prau, nč pametnega.

aja, vprašala me je, če mam jaz tiste kupóne za mednarodno pomóč, patkó. se mi je zdéla ful prijazna. (pol, kasnej, se mi je zdéla pizda babja glupa krava zarukana francóska nepobritamednogami)

no, pol prideva ke. in prav ona, da čaka, da jo pokličejo z AMZS.
(jaz sem prejšnji večer govoril z njimi, pajim povedal, da niso prepoznal kuponov in vse, pa je reku model, da bo vse uredil (Dejan mu je blo ime, pakul jebil, paréku je daso Francózi cigani))

no, uglavnem, polpa on pokliče šenkrat tja in se zmeni. polpa prav ona, da čaka, da jo AMZ pokliče nazaj. inpol čakava tam kot dva idijóta, jaz hodéč gorpadol posobi, morska sedéč nastolu, in čakava…

in pakava…

inkakava…

inčakava….

polpa mam jaz počas dost (po kakšni uri) in pokličem AMZS

in povém, da cigani čakajo, da jih oni pokličejo, paprav AMZS, da so se vse zmenili, daje vse urejeno, daso jamčili za mene, ker ne sprejmejo kuponov in je vse ok, stróški pokriti, basta finito fine end.

(pika)

inpravi, dajihbó šenkrat poklical.
in pol čakava inčakava itn…

inpol ga jaz šenkrat pokličem na AMZS in dam babi telefón, najse zméni.
in un tip ni govóru francósk, ampak angléšk (nibil več dejan, jebil žé endrug) inga baba niskornič razuméla in je raj prekinla.

inpol sem žémal živčen injo prašam kajzavraga čakamo sploh, sajebló vsezménjen!!!! (pizda francóska nesposóbna)

no, inpolmi pravi, da čakamo FRANCÓSKO zvézo, da potrdijo, da je plačano in damóra AMZS poklicat FRANCÓSKO zvézo inse dogovorit, in da ona nič ne móre.

ob enem pa naj oménim še tó dejstvo, da naj bi noben mehanik ne délal tisti dan (pétek), pa tudi sobóto in nedéljo ne, pa v ponedéljek pa je praznik, šele vtorek naj bi se kakšen zbudil. (avto so imeli namen odpeljat k mehaniku takoj, ko bódo dobili potrdilo, da je bila avtovléka plačana, avto bi pa tam počakal torka, ko mehaniki vzcvetijo).

sevéda bi se nama v torek iztékel dopust, ki bi ga célega preživéla v nékem zakótnem obmorskem mésctecu, čakajóč, da sónce posije na mehanike in zópet pričnejo opravljat tisto, za kar jih je mati narava namenila, ničvrédneži francóski.
ker pa tó pač ni prišló v poštev, saj sva zgarana žé dólgo časa kómaj čakala, da si malo odpočijeva in zaužijeva vsaj délček lepote, ki jo življenje včasih ponudi in ki se nama žé dólge mésece izogiba, prasica nesréčna, sva se odločila, da vzameva avto, pa magari pokvarjen (vozil je še, le čudno ropotanje se nama je zdelo nevarno), sem ji rékel, da želim avto odpeljati, pa če v prvih petih sekundah eksplodira!
rekla je, da lahkó, če lé plačava iz lastnega žepa 150 EUR, saj prekléti idijóti še niso dobili potrdila od tadrugih preklétih idijótov (med témi idijóti nikakor ni vštét AMZS, kjér so se zeló potrudili, še posébej Dejan, ki je rékel, da so francózi cigani in je délal včetrtek zvečér in v pétek zjutraj).

no, vmés sem še malo poklical enega mehanika v SLO, ki mi je podal par sumov, katére sem prevéril in se vsaj s poglédom mojega lajičnega očésa niso izkazali za utemeljene. zató sem se tóliko lažje odlóčil, da vzamem avtomobil, pakajče čudno cvili.

(takrat se da pač radio naglas)

no, povedóč ji, da skóčiva samó v hotél po prtljago in se odjavit ter se takoj vrneva v dobri véri, da bódo takrat stvari žé urejene in bóva lahkó prevzéla avto (zakaj ga lé nebi mógla, saj je mój in sem ji razlóčno razlóžil, da ga želim takoj, ko bó móžno odpeljati), se odpraviva do hotéla.

do enajste ure, ko bi se mórala odjaviti, je biló le še 10 minut in 3 kilométre, zató sem se navkljub vsem svojim astmam in fizični nepripravljenosti pognal v besen dir.

11 minut, par prevrnjenih babic ter tri brcnjene mačke kasneje, sem pritékel v hotél, zasoplo izdavil en “bonžur”, se ves prepoten vrgel v dvigalo, skoraj vdrl v sobo, slékel srajco, ožél ves svój pot v brisačo, se odlóčil stuširati, si premislil, pograbil prtljago ter stékel spét navzdol po stopnicah.

morska, ki je prišla 8 minut za mano in je za kazen plačala hotélski račun, je pograbila polovico prtljage in takó otovórjena sva se napotila nazaj do tiste ciganske avtovléke.

ko se končno privléčeva do tja, izmučena kot dvé shirani partizanski muli na dan ofenzive, naju je čakalo presenéčenje.

oz. naju ne čaka nič

oz. tisto, po kar sva prišla, ni biló več tam, ampak, nekjé drugjé.

Oz. francózi so cigani.

KJÉ ZA HUDIČA JE MOJA MAKINA?!!!!!!!!!!!!!$#%”#%#$
(sem grobó zaklél sampri sebi)

no, kljub vsemu, da je baba povsem ignorirala mójo osuplo faco, sem ohranil mirne živce, medtém ko se je posvéčala nékim bedastim francóskim strankam.

ko končno pridem na vrsto in malce živčno vprašam po preljubem mi vozilu, mi tiho in mirno odvrne, da “it’s gone”.

ne vém, če sem postal rdéč v obraz, če mi je utripala kakšna žila na čelu, če sem stiskal pesti in so iz mojih oči švigale stréle, vém samó, da babe nisem zadavil, saj so bili tam okróg karnaprej néki policaji, ki so si ogledovali stólčene avtomobile.

KAKÓ ZAVRAGA JE GONE, ČESEM TI RÉKU, KRAVA, DAPRIDEVA PÓNJ ČEZ POL URE!!!!!!

“ja, en modél je pršu iz móto zvéze, pagaje odpelov hmehaniku.”

sepravi, “en modél iz zvéze” lahkó pride, pa odpéle en avto, k enemu mehaniku, brez da bi bil lastnik avtomobila o tém obveščen.

v avtomobilu lahkó ostanejo vsi dokumenti, od prométnega, osébnega, do vozniškega in človek ostane praktično brez vsakršnih srédstev identifikacije in potém lahkó pride kdórkóli inreče: “bonžur. mondju! ju hef maj kar, ic veri najs dis libra, aj vil đast tejk it, ju nou nid fix.”

In potém pridem jaz: “kordon blu, ver is maj kar!”

Še dobro da sem imél vse dokumente pri sebi.

“Mej aj fajndaut ver it iz?”, sem vljudno vprašal v angléščini, ki je do tedaj postala žé takó polómljena kot njihova. “aj lajkit veri mač, ju nov.”

“aj dont nov”, je rekla s tónom, v katérem je odzvanjalo še: “prósim, ne bódita takó neobzirno zahtévna, ko se gré za vajin dopust, v katérem zakótnem, smrdljivem kraju bósta preživéla rédke proste dni v létu ter kakó bósta prišla domov, če sploh” ter tiho in mirno brskala naprej po nékih papirjih.

“hu DAZ nóv?”, se še kar nisem dal.

Skomig z raméni, potém pa: HEURÉKA! Baba ima očitno na pol delujóčo možgansko célico, ki se je končo prebudila! “Ajm not šr, bat it mej bi et di mehanik somver in Montón”.

Nakar sem predvidéval, da bó z vrha prišla ena noga iz kolaža in me pohodila. Ampak ne, nisem bil v Monty Phytonu, oni ne snémajo skritih kamer.

brskanje po papirjih, tipkanje po računalniku…

“aj si…” VIČ FAKIN MEKENIK, JU STUPID FRANČ BIČ AJ KIL JU LAJK EJ DOG VID A STIK!!!!

inpolmi napiše na listek en naslóv

pareče, kr kedol, naravnost, 10 minut stran je

Nisem si upal vprašat, kaj pol, če ni tam. nisem hotu eksplodirat, ko bi rekla: “den ju ar fakt.” Morda pa bi biló zanimivo videti Johna Cleavesa v živo, kakó reče: »And now for something completely different!« (a lame dog with a chain of cats attached to it’s tail, running after a black man with no pigmentation at all except for some »down there«)

no, polpa greva lepó nazaj próti méstu, žé trétjič na tej relaciji. S sebój tovóriva: rumeno potovalko, tórbo s fotografsko oprémo, nahrbtnik in laptop (ki nama je v kombinaciji z MS Autoroute-om, in GPSom pomagal pri navigaciji in nama večkrat svetoval: »pojdita po tistile strmi, ózki, makedamski césti navkréber, bósta prej!«).
Nisva še naredila niti za slabo pést korakov, ko sva ugotovila, dase naslov mehanika in naslov najinega hotéla razlikujeta za 2 cifri (57, 59)

Prideva tja. Zaprto. Do dvéh (ura jebla 12). Na tó so naju opozorili žé prej, zató nisva bla jézna, ampak sva šla krast pomaranče. Pomaranče tam namreč rasejo ob césti inso grozno zanič. Kisle in vse. Verjétno še ni sónce posijalo nanjih, tkókot namehanike ne. Navzven sva mogóče delovala pogumno in trdno, a v sebi sva jokala.
Potlej svašla nékam na “kafé o lé” in “šveps”. šveps pijem, biter lemon, odkarsem bilvfranciji.

Skoraj je odbila štirinajsta ura. Plačala sva zapitek in en čokoladn jajc zblesavo igračko, ki niti za sestavt ni bla, in šla.
(paše izjajca neče)

Dva modéla staravno odpirala garažo. Kasneje se je izkazalo, da je bil en mišél (kapo di banda, al néki), tadrugi pa paskal

- “Parlevu inglé?”

- “no.”

- “Šajze”

Nakar nekdó dolóči, da Mišél pa zna.

in rés je “znal.”

- “Aj ček if aj hef d tajm, a lot of prešr, ju ken tejk kar, bat it is stupid ju not gou far. ju vont tu góu, bat ju kent góu. Ju ken tejk d kar ic olrajt baj mi, bat d kar vont góu tu Slovenia.”

Pada jeloh turbina, patkó, pause. Use.

kaj je nauk té zgódbe: Da če bó imél čas, če bóva prišla na vrsto do šestih, ker jih je pač tólk pred nama, bó poglédal. In če je problém majhen, ga bó popravil, če je pa velik, ga bó pa v torek.

Strinjal sem se z njim, da je hudič bit danes mehanik, ko si nonstop pod pritiskom in pod dvigalom, en šrauf tu, ena sklópka tam, paspét kašne brémze, pa auspuh, pa volan, ogroza, mon dju! Padaga nične priganjava sam rotiva ga na žive in mrtve, da nama vsaj pové, če se lahkó péljeva, al ma pa avto najmanj raka alpa ajc, panaj prideva še kdaj v francijo na dopust zvlakom. »Nóu prešr«.

Odšla sva ven, kjér sva začéla vekaje vrtéč se po dvorišču klavrno vléči nogé za sebój in na ves glas vléči smreklj nazaj v nós, ko je zaradi jóka silil ven in hotel skočiti na z óljem zamazana tla dvorišča mehanične delavnice v Mentónu.

Bógu je bila očitno všéč ta predstava, zató je poslal na zemljo angela, ki se je vgnézdil v Mišéla, katéri je v počasnem posnétku pritékel za nama, igrala je marseljéza, obrnila sva glavi, ko je vzklikaje rékel: “VEJT, AJ ČEK IT NAU!”

Smrklji so se cedili s smehljajóčih se ustnic, ki so se svetile v popoldanskem sóncu, kot bi bile namazane z lip balmom in zrak v provansi je postal mnógo lažji, ko so se najine skrbi skoraj razblinile v atmosfero, francóski narod je lažje zadihal, v sosédnjem kazinóju je ravno nekdó zadél milijón évrov. Mišél pa nama je rékel, da lahkó počakava v sprejémni pisarni.

Mrzlično hodéč od enega konca pisarne do drugega, sva skózi okno glédala dvigajóčo se lančo in mehanika, ki ji je glédal pod krilo. Bil je néžen, kot da je zanjo tó prvič, čeprav jo je tam spodaj šlatalo žé ničkóliko prepotenih moških, katérih roke so, zamaščene od motórnega ólja, urno drgnile, šraufale in stikale zdaj zarati téga, drugič zaradi onega razlóga.

Ko sta končala, je prišel do Mišela in mu sporóčil strašno novico.

Mišel mi je jo je v “angléščini” predal naprej in gotovo bi prosto navrgel še kakšno šalo ter si privóščil malo prevajalske svobode, vkólikor bi bil sposóbel sestaviti vsaj en normalen stavek v jeziku v katérega je prevajal.

Zató je rékel samó: “Brejks ar komplitli kaput.”

“Kaput?”

“Not kaput, kaput kaput kaput.”

“Kaput kaput kaput?? ”

“Kaput kaput kaput.”

“Mon dju….”

Nadebudni mladénič z očali, ki se je ukvarjal s staro damo, me je povedel do njé.

Mirno je viséla z dvigala in žalostno strméla v sténo pred sebój. Pogumno je prenašala bolečino, katére se je bila tékom lét žé navadila in jo sprejéla, kot je tudi Jézus sprejél svojo. Ampak ona ni bila pripravljena umréti za tuje gréhe. Bila je še pólna življenja in elana in iz tanka za gorivo je prikukala majhna pomladna róža. Bil je teloh.

Delavnica je zadišala po pomladi in iz škatel za vijake so poglédali črički. Zapéli so pésem, pésem veselja, pésem življenja, pésem pomladi!

Sónce in vólja, znami naj živi,
lanča ni mrtva, najte neskr bi,
pójmo, zapójmo, pésem cvétja tó,
spét divjal bóš po ovinkih, dati bósla bó…

amm… ampak vrnimo se k kupu pleha in elektrónike ter zamaščenim francózom v smrdljivi delavnici.

S strahom sem se približal podvózju avtomobila.

“Luk”, “aj em jor fadr”

amm… ne

“Luk, d brejks… Dej ar veri… ic very… perikolozo, dejnđeres”

“Peri… parli italiano?”

“Si, si!”

“Ma no!”

Skoraj sem ga objél in poljubil na sóčne mehaniške ustnice.

Bile so ustnice mladega, plódnega mladéniča, ki kar kipi od…

amm…

Tóje morska pisala

Men se je zdél sam kul, da se bómo lohk kéj zmenil

Aja, čudn zvók je bil pa zarad auspuha.

(le marétte)
polseje on spravu popraulat, midva svašlapa na obalo

(kjérsva pila AUE MINERAL)

pamalsva slikala

(enga galéba papét gulóbov)

paenje gužvo narédu stornakom kjehajniken prpelov srédcéste

paena baba niupala stólét mém, čepravje méla frej nasprót, blajepa v smartu alnéki šemanžga hahaha

vglavnem….

Francija ima najdražje mehanike nasvétu, ura se začne pri 50 EUR, konča pa nekjé pri 65. Nove brémze, zavarit auspuh, pa smo na 250. Ja, auspuh jebil odtrgan sprédaj, zató tak zvók.

Za povrh pa še nimam telefóna, ki je verjétno bil v predalu sprédaj, alpa na sédežu.
Zdaj pa hitro en kludo. Kdó je ukradel telefón?

- uni vgaraži
- un, od zvéze, k je pelov avto hmehanku
- mehank

Ker za izvedbo prvotnega potovalnega načrta (Verdón, Avignon, Camargue, Pašekaj) ni biló več časa, sva ostale tri dni preživéla v sotéski Verdón, v torek pa sva se vrnila domóv. Doma me je čakala tožba ministrstva za štipéndije, da móram vrniti štipéndijo, ki sem jo dobival zadnji létnik. Baje mi težijo žé lét, zdaj jim je pa dopizdilo in rés hóčjo keš. Jes nism kriu, jesnism hotu ušólo.



Čebóš očla
Sunday May 14th 2006, 1:44 pm
Filed under: Babe, Pésme

Če bóš odšla, odpel’ s sebój še mamo,
če bóš odšla, ne puščaj je z mano samo,
če bóš odšla, operi mi še zadnjič gate,
če bóš odšla, zavéžmi mi še vse kravate.

Če bóš odšla, pust’ ključe na polici,
če bóš odšla, natrési zrnja ptici,
če bóš odšla, pust v frižiderju pére,
če bóš odšla, odidi. Brez zamére.

Če bóš odšla, odnesi še otroke,
kar odidi, al pa shujšav vbóke,
baba, pejt, da mél bóm še kdaj mér,
dav frižiderju nauveč jógurt, ampak zméri pér.



Krave, kumen téri te!
Friday May 12th 2006, 12:57 pm
Filed under: Uncategorized

Gdórje krava dbéla nejprósm talepóust kumen téra.
Hvala.