Blusmam…

Fukam kurbo.
Medno gami ščemi.
Kajsem spé tfasal?

HVALA

Hvala.
Hvala, kersimi dala.
Kuro v varžet,
pakó skruha zapas,
danism lačen inžejen hodu povas.

Hvala.

PARNAS

Kaje Parnas?
Tiho, kurba! Inpo fafaj kurca urno.
Sajžé večko teno uro,
tisto jopre dnósom strumno.

Bódi tiho.
Fafaj kurca.
Tika-taka bije urca.
Tipa znósom zako pana
vmoje dlaka nina-nana.
Guganje tehitrov spava,
kmalu žésmr čiško krava.

ZBUCE, KURBA!
Fafa jdalje!
Kurac mójlé zatev stalje.
Al’zdajši biti seza čénja,
žépo njemse sperma vzpénja.

Alsi spédza spala?
SEMFAFAJRÉKU, KURBA MALA!
Ohu diča…
Sajev mrla.
Šepréden spermo jepo žrla.

Hajdi, roka… Maršna délo!
Dame sóbo obvi sélo.
Potlej tiho seo dplazim,
mr tvósti kurbe (”kao”) neo pazim.

Bókje rékel: »I GRAJKLA VIR!«
Rékelsem: »Sajme ni hčene po sluša!«
»Pravimaš.«, jerékel Bók. »Za žgiga!«
»Ne mórem gaza žgati, čepa jevsobi!«, semjakvnil po nižno.
»Pravimaš.«, seje On brž strinjal. »O prašiga!«
»Ka kónajga opra šim?«, semzmédeno postavil vprašanje.
»Pusti, dasena njemna bira prah. Kobó dovolj opra šen, šemalo, pabósta dva.«
»Ti si móder, ko Bók!«, semmu zlézel v rit, Bógu.
»SAJ TUDI SEM BÓK!« jesamozavéstno zagrmél Bók.
»Sajtudi si…« semgapo miril.

Ajepo tré htédnih žédo voljopra šen?
BÓK! BÓÓÓÓÓK?!?!!!1
Neo dgovarja mi.
Po magajtemi, o troci! Skupaj gapri kličimo!

Najprej zavpiješ: »Éj!«. Dase baba obrne.
Potlej pokažeš »tja dol«, dapo grunta za kajse gré.
Ko pride bližje, rečeš: »Pofafi!«.
Na tóga nékicajta pokóčnkih vala, dókler ji čez tri minute nepo brizgaš ust.
»Ogh, a sf sfnf dznf«, reče, še préden ga vzame i zust.
»Oh, a je biló prvič?« navdušeno vpraša.
Pokimaš, nakar ti navdušeno odgovori: »Ni čhudega, poskr béla bómzate.« Tón navdušenega o dgovora jenagajiv.
Gresta knjéj, kjérte jaha célonóč, dókler nevgotoviš, dasiza mudil službo, ona paje učiteljica, tipa ssvojo digitalno kamero vsetó posnameš zana Jutup.

Moje glavno oródje: konjzro čajem, tipa Mar kéza.

Danes semimél prvo učnouro, medka téro semse vglavnem razgi baval, po témpasem izvedel šenékaj o snóvni hvaj. Najprej semóral o ródje pri praviti ino čistiti, dasemga lahkóupo rabljal. Natósem izvajal ogrevalne vaje, katérih glavni element jebil obračanje te lésa lévo in désno. Najprej semtópo čél spu ščeni hrók, na tósem senékaj časa o gréval zi stégnje nimi ro kami, na tópaše zro kami zaglavo. Kosemse do volju trudil, semdobil nékaj mi nutpo čitka, komije biló do vóljeno u leštise nakonja inz glavo próti njegovi riti vo hljati. Kosembil do voljo grét inspo čit, semse lótil prvega ele menta, kise strokovno imenuje »Sklanjanje mimo ročaja próti konjevim sprédnjimnogam« ali nakratko Sklamirokonspred. Tóje pre céjna pórna disci plina, prika téri senei zkušen telo vadec zrebri drgne obro čaj. Poupo rabi jese védla sle dilo po spravljanje inčiščenje telo vadnega o ródja, natópa krate kpo govor stre nerjem, kijee po tékal nekako ta kóle: »Petedol!«.

Prvaura gi mnastike mije bila všéč, upam, dabó na slédnja pravta kópri jétna.
Hvala inlépo zdrav!

Kóbra

Pogléjmo samó mójpri mér zdanašnjega dné:

Imam uro jéže.

Imam uro, jéže.

Tkó.
Stavek dnéva jepri spévalo konjeniško kolesarsko društvo Pégas.
Jéže jepri spévala morska.
Uro Inhitlerja nakonju Pikenogavičke jepri spéval Arhiv Kobrowsky.
Znanje slovénskega jezika jeprispévala tovarišica za slovénščino Vosnóvni Šóli Herója Tineta Rožanca.
Hvala vsemso delu jóčim.

Napóti Vanglijo inna zaji Znjé, sempo dóvgem času spétmalo pogo varjal némško.
Ni ččudnega, damije prédenim tre nutkom inpól (kosemse poskoraj dvé htédni hspétnor malno posral) vglavo sko čila talepésmica:

DÓNAT
(Deutche poesie)

Ich trinke Dónat
für eine Mónat.
Dann mach ich Scheisse
im deine Speise.

Danke für Seine Ohren.

p.s.:
Večo pri góda hine zgóda Hzanglije sle di.

Porin mój tricikl globokov svoje grlo, prasica!!